Imam ga rada, a ne dovolj. Ga res imam rada? Vem, da si obuuupno želim, da bi ga imela rada. … Imam ga rada, a ne dovolj. Ga res imam rada? Vem, da si obuuupno želim, da bi ga imela rada.

Všeč mi je njegova bližina, ko ne razmišljam, je vse krasno, ko pride bliže, me zelo privlači, v meni zna prebuditi strast oz. se ta sama zbudi.
A ta strast mine, ko dosežem svoje, potem sem meglena, ne čutim več privlačnosti. Bi bila še ob njem, a strast me mine. Umaknem se.

Ne vem, kaj čutim, res ne. Verjetno to pomeni, da ne čutim veliko ... Krasen človek je. Res. Lahko rečem: vau! A zakaj me toliko stvari moti? (Takih nepomembnih.)

En moment imam rada svojega fanta, naslednji moment se sprašujem, če je bila to le zmota. Če je le to, da rabim nekoga, ta potreba - tako močna?

In rad me ima. Veliko stvari stori zame. Jaz pa stalno nekoliko dvomim (da me ima rad oz. koliko me pravzaprav ima rad). Zakaj je z mano, ko sem taka (čudna, ne vem, kaj čutim, včasih sem tečna, ne pustim blizu, hladna), včasih mi je vseeno. Čakam, da bo kaj narobe, kaj konkretnega, ker trenutno sploh nič ni narobe, bojim se, da bi ga prizadela, nočem iti stran, kaj če potem ugotovim, da je to to ...? Bojim se, da nikogar več ne bi srečala – takega, kot je on. Takega ki bi me skušal in se trudil razumeti, ki bi mi pomagal. Za njega vem, da je sposoben z nekom živeti vse življenje. Se truditi. Ima pošlihtane vrednote (skupaj moliva, hodiva k maši), želi in se
trudi, da bi ljubezen rasla, ve, kako to mora iti. Jaz pa ne. Nočem, da se zgodi to, da sicer ostanem z njim in se celo življenje sprašujem ...  ali je to to ... ali ga ljubim ...

Kaj mislite, ali je ljubezen odločitev? Koliko je tu čustev, čutenja? Srca?

Sicer izhajam iz precej nesrečnega zakona. Ločena starša (ločila sta se kasneje, ko sem bila že na začetku faksa, a prej že 10 let ni bilo vse ok). Mama je slepo ljubila očeta, on ji ljubezni ni znal prav vračati. Žensk ni znal prav spoštovati, imel je več ljubic, za zakon in družino se ni trudil, nikoli ga ni bilo, tudi z otroki ni imel pravega stika (ni bilo pogovora, včasih nas je zaničeval, jezen je bil, če smo povedali svoje mnenje, drugačno od njegovega, kasneje se je bolj trudil). Ni se hotel ločiti. Vedel je le to, da ni srečen zdaj, ko je zakon uničil, in da situacije ne zna rešiti. Mislim, da je precej padel v greh. Z očetom nisem nikoli razčistila, pred par leti je umrl.

Ne vem. Zaradi teh razmer menim, da sem erotofobna in da morda ne znam ljubiti. Vem, da nisem prav grozno erotofobna, verjetno pa sem vsaj delno.
Morda s fantom ostajam ravno zato, ker se mi zdi, da je to moje nihanje
(danes ne vem, če ga imam rada, jutri bom zaljubljena, pojutrišnjem bom
zopet imela krizo) samo zaradi razmer v družini. Ali ga enostavno nimam rada in bi koga drugega imela bolj? Bila sem že slepo in zelo zaljubljena (a vedno v fante, ki me niso imeli – dovolj - radi in se zame niso trudili) ... imela sem 2 kratkotrajni, dokaj boleči zvezi. Prvi ni bil pripravljen na punco, drugi tudi ne, pa še z obema sem si bila preveč različna. S sedanjim fantom živiva v istem svetu, imava iste vrednote, deliva nekatere hobije ... vse je krasno. Samo nimam ga dovolj rada. Pa tako bi rada z vsem srcem ljubila. A četudi srce silim, me ne uboga kaj dosti.

Ali ga bom sčasoma vzljubila tako, da ne bom več imela kriz? Kako naj grem čez to? Ne znam se odločiti. Prosim za vaše mnenje. Če se da, bi kdaj pa kdaj k vam prišla na pogovor. Oprostite za tako dolgo pismo ...

Lp, Lorena



Ko opisuješ svoj problem, ki ga definiraš, da svojega fanta nimaš dovolj rada, govoriš o svojih občutkih, čustvih, o svojem čutenju. Doživljaš, da to pri tebi niha, se spreminja tako, da  se tudi čisto ohladiš, postaneš tečna, si ne pustiš blizu. Meniš, da fanta nimaš dovolj rada in se sprašuješ, ali še vztrajati.

Kot razumem, se tvoje razmišljanje, ali je to pravi fant zate, opira predvsem na tvoje doživljanje, tvoja čustva, ki se ti spreminjajo. Zato se bom osredotočila  na ta problem.

Naša čustva, ki jih občutimo v odnosu do drugih, so na eni strani odvisna od tega, kaj z drugim doživljam, kako se drugi odziva name, kako se mi približuje, kaj zame naredi, kakšen odnos ima do mene v konkretnih situacijah in na splošno. Vendar to ni edini izvor našega čutenja do drugih ljudi. Drugi pol naših čustev se poraja v nas samih. Izhaja najprej iz naših preteklih izkušenj z ljudmi, zlasti tistimi iz obdobja našega odraščanja. Nadalje je pogojen z lastnostmi našega temperamenta. Končno je odvisen tudi od tega, kaj smo sami doslej na področju svojega notranjega doživljanja  počeli v smislu preoblikovanja tega, kar smo prinesli iz svoje preteklosti.
 
Ljudje se tudi razlikujemo po tem, kako nam čustvena razpoloženja nihajo: pri enih se spreminjajo hitreje kot pri drugih, pri nekaterih čustva nihajo celo iz enega ekstrema v drugega. Različni smo si tudi po tem, kolikšno težo pripisujemo vsakokratnemu čustvu. Lahko se čustvom toliko prepustimo, da v celoti regulirajo naše vedenje in ravnanje, lahko pa se v posameznih situacijah pri svojem obnašanju bolj ravnamo po tem, kaj nam narekuje naše mišljenje.

Zakaj to razlaganje? Zato, ker ocenjujem, da si ti ena tistih ljudi, ki zelo poslušajo svoja čustva in ki se tudi pretežno po njih ravnajo. – Seveda v partnerski zvezi, kjer smo človeku tako blizu, ni vseeno, kako se ob drugem počutimo. Kljub temu se je treba zavedati, da trenutno čustvo ni odvisno le od kvalitete partnerskega odnosa, temveč tudi od naše notranjosti. Zato boš doživljala nihanja, nerazpoloženja, premalo ljubezni tudi pri vsakem drugem, tako kot sedaj doživljaš pri tem fantu, ker je to nekaj, kar se rojeva v tebi. Če boš dopustila, se boš lahko vse življenje, ob komer koli, spraševala, ali je pravi, ali ga imam dovolj rada.

Kaj torej storiti?

Primernost neke zveze je smiselno ocenjevati malo širše:
1.    Važno je seveda, ali me človek privlači ali se večkrat ob njem počutim dobro kot slabo, neugodno. – Ali tudi drugi doživlja podobno, da me ima rad in mi to tudi pokaže?
2.    Kakšno je vajino medsebojno obnašanje: kako ravnata drug z drugim, je to v medsebojno zadovoljstvo?
3.    Koliko sta si skladna po interesih, življenjskih ciljih in predstavah o tem, kakšno skupno življenje bi rada imela? Tudi sama razmišljaš o tem.
4.    Kaj si eden in drugi želi od partnerske zveze in ali vajina zveza lahko to izpolni?

Težave, ki jih občutiš kot premalo ljubezni do fanta, so po moji oceni posledica tistega dela, ki ga nosiš v sebi, morda tudi iz svoje preteklosti. Zato je smiselno, da pogledaš vase, da ti bo postalo bolj jasno, kaj se dogaja s teboj, ko ti razpoloženje niha, ko ne čutiš ljubezni. Osvoboditi se moraš bremen, ki so v tebi, saj se ti v nasprotnem primeru lahko ponavlja ista zgodba s komer koli.

Anica Uranjek