»Opažam, da sem začela ustvarjati ponavljajoči se vzorec obnašanja: najprej spoznam nekoga, nekaj časa se dobro razumeva, na koncu vsakega zavestno naženem.« … Zakaj se nekaterim zgodi, da začnejo odganjati ljudi, če pa je hkrati v njih želja, da bi nekdo prišel k njim in tam tudi ostal? Opažam, da sem začela ustvarjati ponavljajoči se vzorec obnašanja: najprej spoznam nekoga, nekaj časa se dobro razumeva, na koncu vsakega zavestno naženem. Bojim se na kogar koli navezati. Pa ne govorim o fantu (niti malo si ga ne želim!), ampak predvsem o prijateljih. Zame je bolj varno, če odidem jaz, kot pa tvegati, da bom zapuščena. Vedno je na koncu enako: posameznik odide, skupina gre narazen. In ker nočem doživeti še kakšnega odhoda, odhajam jaz. Še preden bi me kdor koli lahko bolje spoznal, še preden bi se lahko jaz res navezala na koga, se preprosto skregam in prekinem stike. In ko odidem, odidem za zmeraj, ker se sprogramiram tako, da mi tisti/a nič več ne pomeni. Saj ne, da bi pozabila nanj/o, le kasneje se nikakor nočem več vrniti v odnos, v katerega sem vse vlagala in tudi vse izgubila. Naučila sem se, da smo vsi nadomestljivi in da ko nekdo odide, slej ko prej pride drug/a. Ne znam delati z glavo, vse delam s srcem, in to pobere ogromno energije. Posebno, če nič ne dobim nazaj. Zadnje čase se zavedam, da sem začela pričakovati zahvalo. Ne znam več čisto nesebično narediti nečesa. Saj ne, da bi nekaj delala zato, da bi me potem nosili po rokah in kovali med zvezde, le rada bi, da bi nekdo opazil moj trud, da bi vedela, da se nisem dajala zastonj. Ne vem, mogoče sem se res zapletla v začaran krog in res spoznavam ljudi, ki so si podobni, kar pa tudi pomeni, da pijejo mojo energijo. Vem, nekateri so jo res pili, nekateri so si res zaslužili, da sem jih odrinila, drugi pa niso bili tako grozni.

Začela sem se izogibati odnosov. Leta in leta sem govorila, kako rada imam otroke, nekoč sem se želela poročiti in imeti družino. Sedaj me je prav groza, da bi morala imeti fanta, otrok pa si tudi ne želim, ker se preveč bojim, da bom naredila kaj narobe. Groza me je, da bi jih ranila (psihično, ne fizično) in bi kasneje hodili na terapije, ker sem jih tako grdo zaznamovala.

Še pred kratkim sem bila animatorka, zelo rada sem delala z mladimi, sedaj pa preprosto nimam energije in volje, da bi neprestano dajala nekaj. Ugotovila sem, da ni dovolj, da imaš rad mlade. To nikakor ne prepreči, da ne bi kljub vsemu delal napak. Najljubše mi je, ko drugi že na daleč vidijo mojo nedostopnost in okrog mene naredijo velik krog.

Hkrati, pod vsem tem ledom, pa je želja, da bi nekdo prišel k meni in tam tudi ostal. Najbolj me jezi, če mi kdo reče, da sem prijetna in topla oseba. Rada bi, da imajo o meni vtis hladne mrhe, ob kateri bi še pekel zmrznil. Ne maram objemanja, ne maram, če se kak otrok vesi po meni in mi govori, da me ima rad. Čustev ne znam vračati, ker so preveč ... čustvena :) Ne vem, mogoče je to res posledica odraščanja, vendar pa sedaj vidim, da sem postala oseba s težavnim karakterjem, ob kateri je zelo težko živeti.

Zakaj odganjam ljudi? To sem začela početi pred nekaj leti. Zakaj si ne pustim čutiti, zakaj me je tako strah, da se bom komu odprla, potem pa bo odšel? Zakaj skušam ljudem okrog sebe dokazati, da sem nemogoča in da se z mano ne da živeti? Saj bi človek razumel, če bi celo otroštvo ljudje odhajali iz mojega življenja, ampak nič takega se ni zgodilo. Ta ledena kraljica sem postala šele na faksu.

HVALA za odgovor in prijeten dan vam želim!

Ledena kraljica


Pozdravljena, Ledena kraljica!

Hvala ti za tvoje iskreno zaupanje ne ravno srečnega doživljanja radosti mladostniškega življenja. Verjetno je sedaj kar zadnji čas, da si se lotila reševanja svoje krhke notranjosti, ki te je že tolikokrat razočarala in za katero doživljaš, kot da ne živi istih želja in načrtov, kot jih imaš sama za svoje življenje.

Nima smisla raziskovati ali in kdaj v preteklosti se ti je zgodilo kaj takega, kar bi lahko povzročalo težave, ki jih imaš. Dejstvo pa je, kar si sama lepo opisala, da se je v tebi razvil nek avtomatičen krog reagiranja, čustvene hladnosti, zaprtosti in odrivanja ljudi stran od sebe iz strahu pred izgubo njihovega toplega odnosa in še večjim strahom, da bodo drugi zapustili tebe. Doživljaš se kot oseba s težkim karakterjem, prav zaradi sedaj že močno utrjenih vedenjskih vzorcev, ki te močno motijo v vsakodnevnem družabnem življenju. Vendar se pod ledeno skorjo skriva zelo občutljivo, čudovito dekle, ki kriči, da jo osvobodiš ...

Bojim se, da se boš sama predolgo vrtela v začaranem krogu v iskanju prave poti iz njega, zato ti predlagam, da si izbereš terapevta, ki mu boš zaupala in ti bo pomagal čim prej osvoboditi se spon, ki te tako utrujajo. Če ne najdeš drugega, se lahko obrneš name in se dogovoriva za pogovor.
 
Zberi pogum in se čimprej osvobodi ter zadihaj vesele trenutke v svoji družbi,

Andreja Jereb