Miška svoja doživljanja opisuje kot občutek, da se utaplja. Starša se pogosto prepirata, oče je alkoholik, ona živi pri fantu, za katerega dvomi, da je pravi zanjo … Pozdravljeni!

Kar nekaj časa sem zbirala pogum ter brskala po internetu, kje bi lahko našla nekoga, ki bi mi svetoval, ker se mi zdi, da resnično ne morem več tako naprej.

Stara sem 24 let. Moj oče je alkoholik, moja mama pa se mi zdi, da živi v svojem svetu in ko kaj ni po njenem, se začne obnašati, kot da bi bila stara 2 leti. Očeta kar naprej živcira in se mi zdi, da on tudi zaradi tega pije. Oče se do mene obnaša vredu tudi če je pijan, ampak me boli, ko mami kar naprej sika v njega in potem se kregata. To se dogaja že dolgo časa (vsaj 15 let), ločiti se pa nočeta. Vsako leto sem starejša in se mi zdi, da vsako leto gledam na to drugače, zrelejše, zato sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala tega obnašanja, in sem se preselila k fantu, s katerim sem 5 let. Zdaj sem malo pri starših (s fantom), malo pri njem doma, ker enostavno nimam obstanka biti ne doma ne pri fantu. Občutek imam, da me duši in da se utapljam. Nikoli nisem pomislila na samomor, ker vem, da sem še mlada in da me čaka še veliko lepega ,ampak jaz rad bi to imela že zdaj! Vsi imajo nekaj (prijateljica je noseča ...), meni pa se zdi, da se vrtim v krogu. Ne da sem nevoščljiva, ampak se mi zdi, da moram celo življenje čakati nekaj. Ne zgodi se mi nič lepega in občutek imam, da me drugi dušijo.

Obiskujem fakulteto in imam do konca še en letnik. Učenje mi gre dobro. Rada bi čim prej končala in si poiskala stanovanje, da bi imela en svoj mir, malo počitka. Zdi se mi, da moj fant ni pravi zame, ampak zdajle nimam kam iti … ko bom končala s svojim faxom, pa bom šla. Najbrž se grdo sliši, ampak resnično tako čutim. Ne nudi mi podpore, roke, kadar sem žalostna, nekako nimam notranjega miru. On prihaja iz složne družine in mogoče me zato ne razume. Zelo sem psihično uničena,veliko sem žalostna, enostavno nimam notranjega miru, pa ne vem, zakaj. Zdi se mi, da včasih padem v depresijo, ampak je čez par dni boljše. En dan bi se kar poročila s fantom, ko pa bolje pomislim, bi pa naredila to samo zato, da bi nekaj imela. Kot da mi nekaj manjka, kot da bi nekaj iskala. Moja mami pravi, da on ni zame, ampak njej ni nobeden všeč in nikoli ji ni nič prav, tako da sem se že nato navadila. Dolgo časa je manipulirala z mano in zdaj se ji počasi upiram, pa ne zaradi fanta, ampak zaradi sebe.

Zelo me je strah, da ta fant ni pravi zame in da se bom napačno odločila in bom celo življenje nesrečna in da bodo potem moji otroci trpeli tako, kot trpim jaz. Zdi se mi, da čakam, da bo prišel tisti ta pravi in bom potem srečna, ampak čas beži, saj sem s fantom že 5 let in vsak dan se bolj utapljam. Fant me objame samo, kadar se zlomim in jočem, jaz pa bi objem potrebovala vsak dan. Ne vem, zakaj se tako počutim in kaj naj storim, ampak čutim, da moram nekaj storiti, ker tako ne morem več naprej.

Prosim Vas za iskren odgovor in hvala.

Miška


Pozdravljena, Miška!

Hvala ti za zbran pogum in iskreno izpoved tvoje žalosti nad odnosom tvojih staršev.
Najhuje je doživljati, da se dve osebi, ki sta ti najbližje, ne moreta razumeti, se kregata in s tem povzročata žalost in skrbi tudi tebi. Žal ti moram povedati, da ju ti ne boš spremenila. Starša sta odrasla in sama se morata naučiti reševati njune probleme tako, kot bo zanju najbolj prav. Če tega ne znata, si lahko poiščeta pomoč zakonskega svetovalca, več kot to pa jima drugi ne moremo pomagati. Verjamem pa, da te njun odnos skrbi, teži, žalosti in te je po svoje sram, da se tvoja starša tako nezrelo obnašata. Lahko jima želiš le najboljše, da končno enkrat spregledata in se naučita drugače obnašati drug do drugega, kaj več pa žal ni v tvoji moči.
Čestitam k tako uspešnem dokončevanju študija, še malo, pa boš diplomirala. Krasno. Ko si boš našla še službo, si na konju. Potem boš bistveno bolj neodvisna, čutila boš svojo večjo svobodo, si našla svoj domek in se osvobodila nenehnih domačih prepirov. Potem boš verjetno potrebovala nekaj mesecev časa, da samostojno zadihaš, se navadiš svobode in si pridobiš potreben pogum in samozavest za naslednje korake. Takrat bo tudi čas, ko boš temeljito premislila, kakšnega življenjskega spremljevalca iščeš in kakšnega ne misliš tolerirati. In boš iskala takšnega, ki zadovoljuje tvoje kriterije. To, da te razume, da je toliko empatičen, da začuti, kdaj potrebuješ ramo, da se na njej zjokaš, kdaj potrebuješ, da te razvedri, kdaj je prav, da te pusti samo, in kdaj naj ti priskoči na pomoč.

Verjamem, da notranje bitke terjajo davek na tvoji psihi, da tvoje razpoloženje precej niha, vendar zdrži, čimprej diplomiraj, si najdi službo in se osamosvoji in tako vedenje boš doživljala le še kot nem spomin na preteklost, ki ti ni v ponos. Trenutno si želiš samo pobegniti nekam stran od doma, zato tudi tvoji trenutni prebliski, da bi se kakšen dan kar poročila s fantom. A ko trezno premisliš spoznaš, da to ne bi bila rešitev, saj v resnici tvoj fant ne ustreza tvojim željam in pričakovanjem, ki ga od življenjskega sopotnika imaš. Predlagala bi ti, da če zmoreš, si prebereš knjigo 5 jezikov ljubezni za samske, ki ti bo odgovorila na marsikatero tvoje vprašanje.

Želim ti veliko moči in poguma ter odločnosti za spoznanje in dosego tega, kar si v življenju najbolj želiš,

Andreja Jereb