Zopet sva tam, kjer se je najino potovanje začelo. Doma. V Sloveniji. Kilometre in kilometre stran od najine prejšne lokacije. Moj zadnji prispevek, da opišem še zadnja dva tedna najine poti.
Tudi Melbourne sva zapustili popolnoma nasmejani, saj se je Maja srečala z daljnimi sorodniki, jaz pa s puncami, ki sem jih spoznala pred petimi leti, ko so bile nekaj mesecev v Sloveniji! In sploh nisem pričakovala, ker nisem imela nobenega kontakta več od njih. Omenila sem gospem v slovenski cerkvi in one so uredile. Vse. Zadnji dan. Skoraj nisem mogla verjeti!
Zvečer sva leteli na sever v Cairns in noč preživeli na letališču. Tako so se začele najine počitnice. Zadnje štirinajst dni sva imeli  namreč počitnice, vendar sva vseeno doživeli ogromno. Zanimivo, kaj vse se ti zgodi v Avstraliji pa četudi samo lenariš:) Zjutraj sva šli v hostel nasproti obale in dobili sobo. Par metrov od obale! Za en dan sva z ladjo odšli na Green Island in snorklali (na otoku dobiš masko, plavutke in cevko) ter videli čudoviti svet koral in pisanih ribic pod vodo. Mojo idilo je zmotil morski pes, ki je priplaval mimo in sem se ga pošteno ustrašila. Pravijo, da ni nevaren, vendar tisti trenutek sem pred sabo videla morskega psa in to je bilo zame dovolj. Plavala sem čez korale, da sem imela na koncu obtolčena kolena. Ampak preživela sem srečanje z morskim psom!
Iz Cairnsa sva šli proti jugu do Townsvilla in sicer sva kar štopali. To sva imeli v načrtu že nekaj časa, nisva pa pričakovali, da bova imeli takšno srečo! Ustavil nama je 3. avto! Dva Francoza in domačin. Peljali so naju v mesto 400km južno. Niti sanjalo se nama ni, da bova tja prišli s prvim štopom pa še družba je bila prav zabavna. V Townsvillu sva v prvem hostlu dobili nočitev samo za eno noč in naslednji dan sva poskusili v sosednjem hostlu, kjer sva ostali se štiri dni. V hostel sta nas prišla obiskat mali krokodilček in piton ter spoznali sva Angleže, Dance, Kanadčane, Škote in seveda Avstralce. Avstralci so naju res presenetili s svojo odprtostjo, prijaznostjo. Takoj ti priskočijo na pomoč in ni važno, da si zanje popoln tujec! Res so prav super!:)

 

 

Iz Townsvilla sva šli naprej proti jugu do Mackayja in tokrat... Sva se peljali s tavelikim avstralskim tovornjakom! (Tistim na slikci!) Takšnim tapravim! Če ne bi doživela, ne bi verjela:) In zopet sva s prvim štopom dobili prevoz za 400km! V Mackayju sva dobili postelji v prvem hostlu za cel teden in pozneje sva izvedeli, da je hostel navadno polno zaseden in rezerviran. Vzdušje je bilo izredno domače in če se nisi zadrževal v sobi si kmalu spoznal vse ostale sostanovalce. Največ je bilo Nemcev, Angležev, Škotov pa tudi nekaj Nizozemcev. Ob večerih smo sedeli na terasi in se pogovarjali. Z angleščino nisem bila nikoli domača, vendar nisem imela velikih problemov. Večina ostalih stanovalcev živi v hostlu in delajo v mestu. Imajo delovno-počitniško vizo za kakšno leto ali več in počasi potujejo iz mesta v mesto. Jaz bi tudi kaj takšnega... Prav hudo mi je bilo, ko sva odhajali na letališče in ko se je bilo treba posloviti. Manager hostla nama je predlagal, da vrževa vozovnice v smeti in ostaneva...
V treh dneh sva bili na letalu približno kakšnih 26ur. V Seulu sva prespali in se srečali z gospodom, ki sva ga spoznali na poti v Avstralijo. Bila je vesela popestritev poti, saj naju je peljal na pravo korejsko večerjo! Takšno, da smo sedeli na tleh in jedli s palčkami ter rokami. Pili pa korejski whiskey (ki je bolj podoben našemu pivu:)

 

 

 

Ko sva prišli na letališče v Ljubljani, sva si prav oddahnili od dolge poti... Lepo. Mislim, Avstralija. Čudovita. Finance? Drago, vendar vredno vsakega centa. Veliko dogodivščin in krasni spomini. Jo priporočam:) Ampak pet tednov je absolutno premalo.

Pozdrav izpred domačega računalnika!