| četrtek, 07 avgust 2008

Tomaž je svoje težave razvrstil v 3 kategorije:
1)    samospoštovanje
2)    ljubezen
3)    cilji
Psihologinja pa odgovarja z dolgim, a bogatim sporočilom :)
Jaz sem tudi eden tistih, ki ima več problemov.

Prvi izmed teh: samospoštovanje.

Sicer sem opazil, da je bilo že kar nekaj vprašanj na to temo, ampak vseeno nisem našel tistega odgovora, ki sem ga iskal. Že več ljudi prej me je opozorilo, da imam prenizko samospoštovanje, prenizko samopodobo itd., vendar ne vem, kako to popraviti. Mogoče boste rekli, da moram najti vzrok za to, ampak mogoče ne upam narediti tega koraka. Pa bi tukaj prosil za kakšen nasvet.

Drugi izmed teh je: ljubezen.

Tudi na to temo je bilo nekaj vprašanj. Desetletnemu mi je umrl ati in po 9 letih že prav hrepenim po ljubezni. Ko začnem čutiti do neke punce nekaj globljega kot prijateljstvo (npr. da mi je všeč, da sem se zaljubil vanjo), pa ji tega ne upam povedati. Zakaj? In naslednje vprašanje je: zakaj me zavrnitev tako boli?

Tretji od mojih problemov pa je: cilji.

Še aprila sem bil poln ciljev, poln načrtov. Bolj ko se je bližal konec šole, vse manj ciljev je ostalo, zdaj pa že nekaj časa nimam ciljev na nobenem področju, pa me zanima, zakaj se je to zgodilo.

Tomaž



Pozdravljen Tomaž!
 
No, to, da imaš več problemov že pomeni, da si čisto normalen mlad fant, kar je krasno. Pa pojdiva po vrsti:
 
Samospoštovanje, samopodoba in samozavest ni nekaj, kar pride samo od sebe, temveč gre za proces, ki raste skupaj s teboj. Prvi, ki so pred puberteto močno vplivali na tvojo pozitivno ali negativno doživljanje samega sebe, so bili starši, kasneje učitelji, v puberteti te je zanimalo predvsem kaj si tvoji vrstniki mislijo o tebi, počasi se boš začel nagibati k nežnejšemu spolu in se skušal pokazati v svoji najlepši luči v želji, da srečaš princesko svojih sanj... In od pubertete dalje si seveda ti sam tisti, ki dobivaš tudi na podlagi spoznavanja svojih sposobnosti, talentov ter seveda doživljanja uspešnosti, takšno in drugačno sliko o sebi.
 
Prva in najbolj pomembna stvar je, da se kar najbolje spoznaš, tako svoje talente kot svoje pomanjkljivosti, ki so ti lahko v izziv, da jih izboljšaš ter se sprejmeš takšnega, kot si. In kakšna so znamenja, da ti je to uspelo?
1.    Ljudje, ki sebe sprejemajo takšne, kot so, so srečni ljudje. Prvo znamenje sprejemanja samega sebe je prav doživljanje sreče, notranjega zadovoljstva. Vedno si v družbi z osebo, ki ti je všeč – s samim seboj. Četudi so drugi kritični ali neprijazni, bodo tisti, ki imajo sebe resnično radi, zares prepričani, da je prišlo do težav v komuniciranju. Če to ne drži, bodo domnevali, da ima kritičen in neprijazen človek osebne težave. Žal jim bo za tega človeka, ne bodo pa se jezili nanj.
 
2.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, z lahkoto pristopajo k drugim ljudem. Bolj kot sprejemamo sami sebe takšne kot smo, v večji meri predvidevamo, da nas bodo tudi drugi imeli radi. Samozavestno vstopimo v sobo polno neznancev in se vsem predstavimo. Imeli se bomo za dar, ki naj bi ga podarili s tem, da razkrivamo sami sebe. Druge ljudi bomo imeli za dar, ki naj bi ga vljudno in hvaležno sprejemali. Prav tako bomo uživali, kadar smo sami, to za nas ne bo boleča osamljenost.
 
3.    Ljudje, ki sebe sprejemajo, so vedno odprti za ljubezen in občudovanje. Takemu človeku ni problem hvaležno sprejeti ljubezni drugega človeka. Zna sprejeti in ponotranjiti kritike in pohvale. Ne sumi v motive teh, ki hvalijo ali opozarjajo.
 
4.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, dobijo moč, da so svoj 'resnični' jaz. So pristni in zmorejo ustrezno in svobodno izražati svoja čustva in doživljanja. Ne hodijo naokoli v svojih različnih maskah, kjer se kažejo boljše pred drugimi. Ne trudijo se ugajati drugim, ker se zavedajo, da je njihova največja dolžnost, da so to, kar resnično so. Samo z izžarevanjem svoje edinstvenosti, se počutijo pošteni do sebe in drugih.
 
5.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, se sprejemajo prav takšne, kot so sedaj. Včerajšnji jaz je že zgodovina. Jutrišnji jaz je še uganka. Odklopijo se od preteklosti in ne živijo v pričakovanju prihodnosti. Osredotočijo se nase, kakršni so v sedanjem trenutku.
 
6.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, se znajo pogosto in z lahkoto smejati sami sebi. Kdor sebe jemlje preveč resno, je vase negotov. Sposobnost, da priznaš in se smeješ svoji krhkosti in norosti, zahteva notranjo gotovost, ki jo prinaša le sprejemanje samega sebe. Šele, ko vem, da sem v svojem bistvu dober, priznam tudi moje slabosti in omejitve.
 
 
7.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, imajo sposobnost, da prepoznajo svoje potrebe in zanje poskrbijo. Sebe sprejemajo v stiku z lastnimi telesnimi, čustvenimi, intelektualnimi, socialnimi in duhovnimi potrebami. Zavedajo se, da se dobrotljivost začne pri njih samih. Če sebe nimam rad, gotovo ne morem ljubiti drugega človeka. Človek, ki skuša prezreti svoje potrebe, je na samomorilski poti.  Znajo poskrbeti za dovolj počitka, sprostitve, gibanja in zdravo hrano. Izogibajo se vseh pretiravanj in samouničujočih razvad, kot so prekomerno uživanje hrane, alkohola, cigaret, zdravil itd. Znajo uravnotežiti svoje potrebe s potrebami, željami in zahtevami drugih ljudi. Pozorni so na potrebe drugih ljudi ki jim pogosto sočutno pomagajo. Toda drugim znajo tudi reči NE brez dolgotrajnega občutka krivde. Poznajo svoje omejitve in potrebe.
 
8.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, o sebi odločajo sami. Svoja načela in vrednote jemljejo iz svoje notranjosti in jih ne kopirajo od drugih ljudi. Počno tisto, kar mislijo, da je prav in primerno in ne, kar mislijo in rečejo drugi. Ne bojijo se plavati proti toku, ter ostati celo sami s svojimi visokimi moralnimi normami, kadar je to potrebno.
 
9.    Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, živijo v dobrem stiku z resničnostjo.  Ne sanjarijo in ne živijo v domišljijski predstavi sebe kot od drugačnem, idealnem človeku v drugem svetu. Sebe obravnavajo taki, kot so v resnici in druge ljudi takšne, kot resnično so. Ne obžalujejo, ker niso takšni, kot si drugi želijo, da bi bili.
 
10. Ljudje, ki sebe sprejemajo, so samozavestni. Samozavest je končno znamenje sprejemanja samega sebe takšnega, kot si. Jemljejo si pravico, da mislijo in se odločajo po svoje in ne sprejemajo, da se drugi ljudje odločajo namesto njih. Zagovarjajo tudi svojo pravico, da se motijo. Napake ne sprejemajo tragične, ampak so jim kažipot k pravilnim stvarem. Veselo sprejemanje samega sebe nas izziva, da smo samozavestni – da sebe spoštujemo, da odkritosrčno in pošteno povemo, kar mislimo.
 
Potem iščeš konkretne ideje, kako lahko izboljšaš svojo samopodobo. Izvoli nekaj idej, ki mi najprej pridejo na misel:
Začni z majhnimi koraki. In naj te pri tem vodi misel: Prizadevaj si za rast, ne za popolnost.
1. Na dogodke glej kot na priložnosti in izzive. Vsak dogodek (sem sodijo tudi naloge s katerimi se soočaš v službi, doma …) je priložnost, da se nekaj naučiš o sebi, o drugih, o življenju. Ko pomisliš, da imaš pred seboj problem ali težavo, nadomestiš to raje z besedo izziv ali priložnost.
2. Prav tako pomisliš, kako pogosto uporabljaš besedi moram in ne morem. Kako se počutiš, ko rečeš, da nekaj moraš narediti? Kaj pa če bi raje uporabil besedo hočem oz. nočem? Preizkusite in recite na glas: "Moram si vzeti več časa zase." Nato pa še: "Hočem si vzeti več časa zase." Si občutil razliko? Razišči kaj je v ozadju in kaj ti je bližje.
3. Govori in mislim o sebi in o drugih dobro. To pomeni tudi, da se naučiš vzpodbujati in pohvaliti samega sebe in druge.
4. Večkrat se vprašaj Kaj me dela edinstvenega? Kaj pri sebi cenim, imam rad, na kaj sem ponosen: lastnosti, vedenja, izkušnje; kaj mi gre dobro od rok …
5. In prenehaj se primerjati z drugimi ali z idealno podobo. Primerjaš se lahko le sam s seboj, da bi ocenil svoj napredek in si postavil nove cilje.
Nadalje me sprašuješ, kako si lahko izboljšaš samozavest. Naj ti bo v pomoč tole moje razmišljanje s predavanja:
Veliko je spretnosti,v katerih lahko postaneš pravi mojster, vendar pa je število spretnosti, ki jih lahko pridobiš, omejeno. Če tvoja samozavest temelji na tem, kar lahko storiš dobro, se boš samozavesten počutil samo določen čas, ko se boš s tisto aktivnostjo ukvarjal. Samozavest je nekaj več od tistega, kar znaš in kar počneš.
 
Samozavest nima nič opraviti z dogajanjem v zunanjem svetu. Resnična samozavest se ne gradi na podlagi tega, kaj počneš ampak na podlagi zaupanja v svoje notranje sposobnosti, da lahko narediš vse, kar želiš. Temelji na zaupanju vase in v rezultate, ki jih boš ali pa ne dosegel. Gre za našo pripravljenost, da se nečesa z zaupanjem lotimo. Če zaupam vase kot osebo, potem ni pomembno, s čim se bom soočil, saj bom storil dobro vse, kar bom storil. Gre za obvezo do sebe, da si zvest svojim željam, da boš naredil vse, kar bo potrebno, da se bodo želje uresničile.
 
Ko svojo samozavest gradiš na tem, kdo sem in ne na tem, kaj sem dosegel, ti je nihče ne more vzeti. Se pa samozavest iz ene uspešne izkušnje ali živetega talenta prenaša tudi na druga področja. Resnična samozavest se rodi iz volje in odločenosti, zavzetosti za nek cilj
 
Točka na kateri si se ustavil pri sledenju svojim sanjam, je točka, na kateri si doživel zlom samozavesti. To je točka, na kateri si prenehal zaupati, verjeti vase. Imeti samozavest pomeni zaupati sebi, da bom premagal strah, zadržke, vse kar me ovira na poti uresničitve želja, ciljev, sanj, pomeni, da se nikoli ne vdam. Ni me strah padca, svojih napak, ker zaupam vase. Vsako napako vidim kot pozitivno, saj sem prepoznal tisto, kar me je na poti do cilja oviralo in spoznal boljšo pot k mojemu cilju. Samozavest pomeni vztrajanje do dosege  cilja.
 
Če boš čakal, da se boš najprej počutil zadosti samozavestnega in se šele potem lotil nečesa novega ali uresničevanja svojih sanj, boš na to večno čakal in nič ne uresničil. Ni magične preobrazbe v samozavestno osebo. Dlje kot čakaš, da bi uresničil svoje sanje, manj samozavesti imaš. In strah, da ne boš nikoli dosegel tistega, kar si želiš, postaja še večji in zbija pozitivno podobo še na tistih področjih, kjer imam kar močno.
 
Preveri, s čim je pogojena tvoja ljubezen do samega sebe, tvoje sprejemanje sebe takšnega kot si. Napiši si, kdaj se bom v svoji koži bolje, dobro počutil. Kaj moram v svojem življenju spremeniti. Naredi si vsakodnevni plan in začni s spremembami. Vendar če odlašaš z dobrimi občutki glede sebe, dokler ne narediš napisanih stvari, is delaš medvedjo uslugo. To se imenuje pogojena ljubezen do sebe: 'Resnično dobro se bom počutil, ko bom sposoben uresničiti določene svoje zahteve in se bom vedno znova silil, da jih uresničim.' Najbolj žalostno pa je, da sam s seboj ravnaš na neprijazen način vsakič, ko potiskaš v ozadje (se braniš, si ne priznaš) dobre občutke o sebi, dokler ne boš izpolnil določenih nalog.
 
Odkrij, kaj zavira tvoj občutek samozavesti. Zakaj odlašam z dobrim mnenjem o sebi? Povej si, zaradi česa vse se ta trenutek dobro počutiš v svoji koži. V vsakem trenutku se nagradi, ker si takšen kot si. S tem se napolniš  z energijo, ki ti bo pomagala, da boš stopil korak naprej pri doseganju rasti in uspeha.
 
Kako lahko ta trenutek začnem graditi svojo samozavest? Za začetek se nehaj pretvarjati,da si bolj samozavesten, kot v resnici si. Povej si, na kakšne načine si kazim svojo resnično samopodobo. Nehaj sanjati majhne sanje. Ne omejuj si sanj, Lažen občutek samozavesti, ki ga dosežeš z izogibanjem lastnim strahovom, bo izginil s prvim izzivom, ki ga boš doživel. Ko omejuješ svoje sanje, omejuješ svoje življenje. Strah pred neuspehom ne pomeni, da je nekaj narobe z tabo. Pomeni le, da si človek. Resnična samozavest ne pomeni, da nimaš strahov. Ampak, da se boš uresničevanja sanj lotil kljub strahovom. Če boš čakal, da strah mine, lahko vso življenje čakaš. Prisotnost strahu pomeni samo, da imaš velike sanje in večje kot so sanje, večji je strah. Vendar vedi, da je vizija vedno večja od strahu in s svojimi sposobnosti lahko strah obvladaš in ga na koncu doživiš kot pomočnika na poti uresničevanja svoje vizije.
 
Biti samozavesten ne pomeni, da imaš napihnjen ego. Biti samozavesten pomeni verjeti vase. Ego pa pomeni, da se trudiš dokazat, da si boljši od drugih.  Ego je vedno način, s katerim ljudje kompenzirajo  občutke lastne ničvrednosti. Ko se neprestano hvalijo, kako čudoviti so, dejansko razkazujejo, kako 'nečudovito'  se počutijo. V to skušajo prepričati druge in sebe.
 
Kaj lahko takoj storiš? Dokončaj nekaj, kar bo pomenilo korak bližje enemu tvojih ciljev. S tem bo tvoja samozavest neprestano rasla. Več korakov kot narediš, bolj dejaven se boš počutil, bolj boš dojemal, da imaš lastno življenje v svojih rokah in bolj samozavesten boš postajal – rezultati gotovo ne izostanejo. V trenutku, ko se odločiš nekaj narediti, začne strah plahneti in začenjaš gradi večjo samozavest.
 
Zakaj smo raje nesamozavestni?
-          ker ne gojimo svojih sanj, življenjskega ideala, jasnega cilja, ki si ga prizadevamo vztrajno in vsak dan doseči
-           ker omahujemo, ker bi, pa imamo kup izgovorov, da ne začnemo
-           ker se prepuščamo svojim strahovom, negativnim mnenjem okolice
-           ker smo pri svojemu prizadevanju premalo vztrajni – obupamo ob prvih ovirah, jih ne sprejmemo kot izziv, popotnico na poti do cilja, ampak kot grozečo nevarnost, ki nam prepreči pot do cilja
-          ker smo polni slabih navad, razvad, negativnih pogledov nase, na svet in nič ne naredimo, da bi jih spremenili
-          ker v resnici vidim prednosti, če sem nesamozavesten – v ljudeh izzoveš sočutje, te začno pomilovati ali spodbujati, ti pomagati, se trudijo te spraviti v dobro voljo, izogibaš se ljudem, ki ti povedo kritiko,, ljudje ti začno oblikovati svoje cilje, ki naj bi bili zate najboljši, ti naredijo že celo načrt, kako jih doseči… Zakaj uživaš v trpljenju, strahovi, teptanju s strani drugih?
-          S tem imaš stalen razlog za svojo lenobo, neaktivnost, nedelom na spremembah sebe,
-          izogibaš se razočaranj, če nič ne narediš, ne rabiš se soočiti s svojimi strahovi…
-          ne splača se biti nesamozavesten, saj s tem v sebi uničimo tisti plamen notranjega žara, ki predstavlja naš življenjski cilj, sanje.
 
Obvladovanje treh tipov samozavesti:
-          vedenjska pomeni zaupanje v svoje sposobnosti, da se lotiš dela in narediš, kar si si zastavil – večinoma pri samozavesti mislimo na ta tip
-          čustvena pomeni zaupanje v obvladovanje svojega čustvenega sveta, se pravi, da prepoznaš svoje občutke, da delaš prave čustvene odločitve, da se zavaruješ pred bolečino, da veš, kako si boš ustvaril zdrav in trajen partnerski odnos. Kdor ima visoko čustveno samozavest, je zadovoljen v svojem zasebnem življenju.
-          Duhovna je najbolj pomembna, saj pomeni moje zaupanje v to, da bo življenje teklo v pravo smer, prepričanje, da sem na tem svetu z določenim razlogom, da mi je jasen smisel mojega življenja
 
Samozavesten sem šele, ko sem samozavesten na vseh treh ravneh.
Sedaj pa na druga dva problema: Prav gotovo te je zgodnja smrt očeta močneje zaznamovala in zato toliko bolj hrepeniš po nekomu, ki bi te sprejel takšnega kot si, te razumel, s katerim bi se lahko vse pogovoril, ki bi te znal objeti in pobožati, potolažiti, pa tudi spodbuditi ali opomniti. Če gre za zadovoljevanje teh tvojih potreb, potem to še ni znamenje hrepenenja po partnerskem odnosu, temveč po očetovskem odnosu, ki ga logično dosti pogrešaš. Kot si sam lepo napisal, težko izražaš svoje želje, ne upaš dekletu povedati, da ti je všeč, jo povabiti na sok itd. To ni nikomur lahko, a vsi smo morali enkrat narediti ta korak. Sam si pravzaprav odgovoril, čemu ti gre to tako težko z jezika - ker se bojiš zavrnitve. Ker to, da te dekle zavrne dojemaš, da si sam slab. Vendar to nima nobene zveze. Povej, kako bi sam reagiral, če bi te dekle, ki ti ne bi bila simpatična, povabila na sok? Bi iz vljudnosti sprejel ali jo zavrnil? Če bi bil poštevn gotovo slednje. Tako kot tebi nisovšeč vsa dekleta, ampak taka, ki imajo določene zunanje in osebnostne lastnosti, talente, sposobnosti, tako tudi dekleta doživljajo tebe. Enim si zelo simpatičen, drugim manj. Tako, da ni nič tragičnega biti zavrnjen. Bolje to, kot da se že zapleteta v nek tesnejši odnos, pa ti ko si že ves zaljubljen dekle pove, da do tebe ničesar ne čuti. Skratka, zavrnitev je del življenja prav tako, kot je normalno se motiti.  Prepričana sem, da boš izmed množice deklet našel tudi tisto, s katero si bosta medsebojno simpatična in se bosta ujela tudi na drugih področjih. Si pa mlad, tako, da ne rabiš nič hiteti. Za začetek ti predlagam najti vrstnika ali nekoga starejšega, s katerim se lahko o vsem pogovoriš...
 
Z zaključkom šolskega leta, so se izpolnili tudi določeni cilji, ki si si jih zastavil. Logično je, da je na tistem področju luknja. Vendar sem prepričana, da imaš še ogromno sanj, želja, načrtov, ki se jim še nisi posvetil. Vidiš, počitnice so imenitna priložnost zate, da jih skušaš kar največ uresničiti. Sicer prihajaš v leta, ko se bo v tebi zgodila prava turblenca, saj boš na največjem življenjskem razpotju, ko boš začel na eni strani jasneje razmišljati o osamosvojitvi od staršev, po drugi strani boš začel iskati in odkrivati svojo poklicno identiteto, po tretji se boš podal na svojo don Juanovsko pot iskanja svoje kraljične... To so trije največji koraki, ki te čakajo v razdobju petih let in so za vsakega težki. Ustavi se torej za hip in premisli, kakšne cilje si boš zastavil do konca počitnic. Kaj bi rad doživel, spoznal, kaj pri sebi izboljšal, kaj si želiš ogledati, v čem se želiš preizkusiti, mogoče želiš spoznati svoj bodoči poklic? Potem si zastavi cilj za prihodnje šolsko leto ali pa do konca tega koledarskega leta. Cilji so naše gibalo, ki nam pomagajo osmišljati naše bivanje. Zatorej si vzemi potreben čas in si jih znova zastavi.
Upam, da sem odgovorila na kar največ tvojih vprašanj. Želim ti vse dobro,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 6014-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti