Zaželela vam bom kar dober većer, ker je tukaj že tema (ura je 7pm).
Nazadnje sem vam pisala, kaj sva z Majo doživeli v tukajšnji slovenski cerkvi, vendar vam nisem povedala, kaj vse sva te dneve še videli. Tako, da vam najprej podam kratko poročilo najine poti, potem pa  še nekaj o trenutnem dogajanju v Sydney-ju.
 
Stric in teta sta naju peljala na ogled sirse okolice njunega doma. Tako sva sli do svetilnika, pod katerim se Tihi ocean zaletava v skale Avstralske celine. Na sosednji plazi sva videli v morju polno  surfarjev in njihovo bojevanje z valovi bi lahko kar gledali in gledali, ce se nam ne bi mudilo na kosilo. Jedli smo v kitajski restavracijji in z Majo sva poskusili ravno vse (no Maji je uspelo poskusiti malo vec, ker jaz nisem mogla pojesti niti prve porcije:). Nato smo pogledali se zbiranje pelikanov ob obali, kjer pozneje pripeljejo iz bliznjih restavracij odpadke rib in s tem nahranijo te ogromne ptice.
Da sva obiskali slovensko cerkev, sem vam ze povedala. Takrat sva popolnoma po nakljucju dobili se dom za cas Svetovnega dneva mladih pri gospodu Hermanu in njegovem sinu Petru. Ko sva povedali organizatorjem, da sva sami nasli prenocisce, so rekli, da imava sreco, saj se za 100 mladih ne vedo, kam jih bodo dali. Naslednji dan sva se preselili v najino novo prebivalisce in prav uzivava. Teta se vedno poklice 2x na dan, ce dovolj jeva, vendar konco jeva toliko kot lahko in ne prevec (pri teti sva morali pojesti se in se:). S Hermanom in Petrom vsak vecer klepetamo in gledamo tv ter pred spanjem spijemo kaksen stamplcek domacega likerja. Glede na to, da je v hisi zvecer precej mrzlo, se kar prileze.
V ponedeljek, ko so se mnozice zacele zbirati v Syney-ju in okolici, sva odsli v cerkev pozdraviti ostale Slovence, ki so tja prisli iz Melbourna, Port Pirie-ja in Wolongonga. Kljub temu, da sva ze povedali, da imava nastanitev, so naju poklicali se vsaj 3x in naju hoteli nastaniti vsako posebej na ne vem kateri lokaciji. Vsi so odhajali na svoje zacasne domove, eni k slovenskim druzinam, drugi k avstralskim, in tako sva odsli tudi midve.

 

 

Vceraj pa sva odsli v mesto, da sva kupili avtobusne vozovnice na postaji za Canberro in nato od tam za Melbourne (tako nadaljujeva naslednji teden), poiskali posto in nato odsli iskat hrano. Hrano za udelezence Svetovnega dneva mladih delijo na stirih mestin in prav vsepovsod je gneca. Ko sva prisli v center Sydney-ja so bile gruce mladih vse naokoli. Imeli sva sreco, da je le malo ljudi vedelo, kje se deli hrano in midve sva prostor nasli, ko se ni bilo navala. Zanimivo je bilo opazovati mnozico, ki je prihajala k masi z avstralskim kardinalom: od vseh starosti (nekateri se v vozicku), vseh ras, z vseh delov sveta in zastave razlicnih barv. Videli sva Brazilce, ki so na ulici plesali sambo, in se mnogo drugih, ki so peli in vzklikali razlicna gesla v svojem jeziku. Ko pa je sonce zaslo, se je tako ohladilo, da sva z Majo ze hoteli oditi in ko sva sli po vecerjo, so nama dali vroco cokolado. Potem smo pa morali pol ure cakati na mestu, da so se odpeljali kardinali in avstralski premier (groza!). Na poti od vlaka do doma pa: 'Midve get totally lost.' kot se je izrazila Maja. Malo sva zalutali, ampak sva na koncu le prispeli do ta prave hise.
Danes zjutraj sva se odpravili v slovensko cerkev, kjer je imel katehezo skof Stumf in nato smo imeli se maso. Posebej moram pohvaliti slovenske organizatorje, ki se zelo trudijo, cetudi organizacija v Sydney-ju ni na visku in sploh ne izgubijo potrpljenja ter zivcev. Tudi po njihovi zaslugi, je bila kateheza in masa vecje dozivetje.
O Svetovnem dnevu mladih pa porocajo na veliko vsi avstralski mediji. Tako smo videli druzino z majhnim otrokom in stirimesecnim dojenckom, ki spi v garazni hisi! Ne vem, ce sem bila ob tem prizoru impresionirana ali sokirana. Tezko je verjeti, kaj vse so ljudje pripravljeni storiti na romanju in da bi videli papeza. Sem pa sokirana ob pogledu na dvorec, kjer stanuje papez in na mrzla tla parkirne hise. Moram povedat, da me tukaj mnozica vsak dan preseneti. Gospodicna, ki nama je dala vroci cokoladi, prostovoljci , ki pristopiji k tebi in ti pomagaja, cetudi jih ne prosis za pomoc, gospod iz Peruja, ki naju je ustavil in rekel, da se ni spoznal nikogar iz Slovenije ter plesoci in nasmejani obrazi na ulicah, ki pojejo in vriskajo. Taksna evforija in veselje. In potem pogledam maso. Na zunaj. Vprasam se, ce bi vec vtisa naredili na mlade, z minimalno elektroniko, enobarvno osvetlitvijo in brez okrasja, ki ga lahko vidis na pop koncertu. Pravzaprav bi lahko ta dogodek imenovali pop masa s klasicno glasbo. In da ne zacem razglabljati o bogastvu, ki se skriva za vcerajsnjim ognjemetom. Je to potrebno zaradi udelezencev festivala ali za zunanji igled? Dandanes tako Sveti Duh prihaja nad svoje price?

Pozdrav vsem na drug konec nasega planeta!