Meli ima fanta, ob katerem pa ne čuti zaljubljenosti – le-ta se prebudi ob 10 let starejšem fantu, ki je očaral njeno srce. Dati v tej situaciji prednost čustvom ali razumu?
Spoštovani!
Moji problemi se kar kopičijo. Ko že mislim, da sem stvar uredila, ugotovim, da se je vse skupaj še dodatno zakompliciralo. Stara sem osemnajst let in zdaj bi morala uživati, biti sproščena in v družbi, pa se komaj prebijam skozi dan.
Vse se je začelo, ko sem spoznala fanta, deset let starejšega od mene. Kljub temu, da sem imela fanta približno dve leti, sem podlegla njegovemu šarmu. Začela sva se pogovarjati in ni se dalo skrivati, da sva si všeč. Potem se je vse skupaj začelo bolj in bolj zapletati. Zanj sem bila pripravljena pustiti fanta, se skregati z družino ... A me je bilo strah. Razmišljala sem dneve in noči. Nisem hotela nekaj storiti "na vrat na nos". Čeprav bi mogoče morala kakšne odločitve sprejemati bolj spontano in kaj tvegati, saj človek, ki ne tvega ne doseže nič.
Vzela sem si čas in se odločila za fanta, ki je zares super. Človek, ki mu lahko zaupam in mi vedno stoji ob strani. A zaljubljenosti ni. Sprašujem se, če je to ljubezen … Saj zaljubljenost mine oz se spremeni v navezanost na nekoga. Zakaj je bila moja odločitev taka? Vedno znova si vbijam v glavo, da je to prava odločitev. Starši so srečni in imam mir pred njimi (po domače rečeno). S tistim starejšim verjetno ni prihodnosti. Zanj bo čas za načrtovanje družine prišel veliko prej kot zame. Kljub temu, da se razumeva, vedno znova iščem razloge, zakaj nebi poskusila z njim. Tem razlogom še sama ne verjamem. Zavedam se, da sem zaljubljena vanj, a to misel znova in znova potiskam od sebe. Bojim se biti izkoriščena, saj mislim, da od starejšega moškega ne morem pričakovati nekih pristnih čustev. Je prijaznost in sladke besede njegova taktika? Ne razumem, zakaj sama sebe trpinčim. Ko si nekaj želim, tega ne storim, ker bi me obsojali. Ironično je, da prijateljice spodbujam, naj storijo, kar si želijo, in sledijo svojim sanjam ter naj se ne ozirajo na druge, medtem ko sebi tega ne morem dopovedati.
Velikokrat sem bila prevarana. Mnogokrat me ljudje ne opazijo, ko stojim zraven. Ogromnokrat me ne slišijo, ko govorim.
Pogovarjala sem se s psihologi a vse ostaja na isti točki. Nikamor se ne premaknem, stalno sem na isti točki. Zvečer se odločim, da bom zjutraj nekaj naredila, a ko pride jutro, si premislim in tega ne upam izpeljat. Non stop sem v nekam začaranem krogu. A kako iz njega?
lp,
Meli
Pozdravljena, Meli!
Si pa res v začaranem krogu ... A verjemi, da je pot iz njega, samo zagledati jo moraš jasno ter zbrati pogum za vztrajanje na poti, za katero se boš odločila.
Tvoje srce je začaral starejši fant sladkih besed. Sprašujem se, kako to, da je tvoje srce sploh iskalo, se pustilo zmesti nekomu drugemu, če praviš, da imaš krasnega fanta, ki ti vedno stoji ob strani in na katerega se lahko zaneseš. Ponavadi je to takrat, kadar nam nekaj resnega manjka pri sedanji zvezi. To drži?
Idealnega fanta ni, to verjetno veš, tudi ni nisi idealno dekle in verjetno tudi tvoj fant kaj pogreša na tebi, pa zato tistega ne išče pri drugih dekletih. Z nekom se seveda ne odločimo ostati iz neke koristoljubnosti ali ljubega miru, ki ti ga vsi dajo, ko oznaniš veselo novico, da boš sedanjega fanta obdržala. Prav si ugotovila, da so čustva zaljubljenosti lepa, vendar kratkotrajna. Logično, da nisi z nekom par le, dokler sta zaljubljena. Seveda čustva zaljubljenosti prerastejo v ljubezen, vendar ne nujno. ko si z nekom resen par, se verjetno do neke mere nehajo sladke besede in tisoč dokazov, kako imamo nekoga radi. Počasi se nam z oči snamejo bela očala, s katerimi smo videli vse na svojem partnerju le v najlepši luči. In počasi začnemo spoznavati človeka takšnega, kot je, z njegovimi vrlinami in njegovimi slabostmi. In potem pride kritično obdobje črnih očal, ko vidimo samo slabo, negativno v zvezi in smo polni kritik do partnerja. In če to obdobje prebrodimo, končno doživimo bolj mirno obdobje, ko tako nihajoča čustva minejo in zmoremo uporabljati tudi svoj razum, ki nam pomaga preceniti dosedanjo zvezo, nam pomaga spoznati partnerja in sebe takšnega, kot smo. Takrat se je treba začeti pogovarjati in resno graditi zvezo, saj je dober partnerski in kasneje zakonski odnos bistveno odvisen od tega, koliko oba partnerja vanj vsakodnevno vlagata svoj trud. Dober partnerski odnos zahteva veliko časa, posvečanja drug drugemu in vlaganja v odnos.
Sedaj se zdi, da si končno nehala sedeti na dveh stolčkih, da si se le odločila za fanta, ki je očitno pozitiven, glede na to, da ga tudi tvoja družina sprejema. Torej sledi tej svoji odločitvi. Ne misli več na tistega, starejšega, ker si se odločila za svojega fanta. Sedaj vso energijo in čas vlagaj v vajino zvezo. Prav imaš, trpinčila si se, ker si bila razdvojena med dvema. A sedaj se je to nehalo in tudi ti se boš umirila takoj, ko se boš zavestno v celoti odločila za svojega fanta.
Po napisanem se mi zdi, da imaš močno potrebo po tem, da se te opazi. Praviš tudi, da si bila večkrat prevarana, vendar nič konkretnega ne poveš. Je bil morda tudi to tvoj razumski razlog, da se raje nisi odločila za starejšega fanta, ker si se bala še ene kasnejše prevare? In se zato tudi raje odločila za 'zagotovljeno' zvezo, ki ti prinaša večji mir? Kot vidiš, ti tudi razum ni znal dati utemeljenih razlogov, čemu poskušati še s starejšim fantom. Torej zaupaj sebi in pusti temu starejšemu fantu, da odide ven iz tvojega življenja.
Ko ne boš več razdvojena, ti bo dosti lažje. Vzemi si čas za fanta, dosti se pogovarjajta, kam skupaj pojdita, spoznavajta se v resničnem življenju, se pravi vsakodnevnih obveznosti, od gospodinjstva dalje, da se lahko tudi na tem področju še čim več naučita, preden se ne odločita poročiti in začeti skupno življenje. Ta čas naj bo namenjen predvsem spoznavanju drugačnosti drug drugega. In učenje odnosa. Predlagam vama v skupno branje knjigo Garyja Chapmana: 5 jezikov ljubezni, ki vama bo pomagala negovati vajino ljubezen.
Če se ti bo še kaj zataknilo in ne boš vedela, kako in kaj, pa se mi spet oglasi in se pogovoriva,
Andreja Jereb