Jasna Žerjav | nedelja, 13 julij 2008

ImageTokrat vam vsem, ki berete tole poročilo najprej zaželim eno dobrodošlico v tukajšnjo slovensko cerkev. Popeljala vas bom namreč skozi svoje oči v dogodke, ki so mi zgodili v zadnjih dneh.

Tisti, ki ste že brali moje reportaže izpred prejšnjih dni, veste, da se trenutno nahajava z Majo pri očetevi teti in njenem možu v predmestju Sydney-ja.

Že njuna dobrodošlica je bila tako lepa, da sva se čutili res prejeti. Z veseljem sta naju popeljala naokoli in nama razkazovala Avstralijo s strani tukajšnjih prebivalcev. In poslušati njihove izskusnje je nekaj popolnoma drugega kot videti vse turisticne znamenitosti v Sydney-ju oziroma vse objekte, ki v nasih oceh predstavljajo ta kontinent. Tako izves, da zivljenje tukaj ni z rozicami postlano in da nikakor Avstralija ni sanjski svet. Zanimiv mi je bil en komentar tukaj zivecega Slovenca, ki je povedal, da veliko glasbenikov in umetnikov iz Slovenije rece, da kako jim je lepo, ko zivijo v tako lepi drzavi, vendar jim gospod odgovori, da pojma nimajo, kako tezko je tukaj dandanes. Prav tako se je potrebno boriti za sluzbo in za svoje mesto v teh velemestih. Kljub vsemu pa si presenecen nad organizacijami, ki ohranjajo Slovenstvo tako dalec od domovine.

Image 

Ko sva z Majo danes odsli skupaj s teto in stricem v slovensko cerkev, sva bili preseneceni nad njihovim navdusenjem in kako sva bili takoj sprejeti. Vsi so naju hoteli spoznati, govoriti z nama in izvedeti od kod sva. Vsak nama je stisnil roko in zazelel dobrodoslico ter prijetno potovanje po Avstraliji. Bili sva tako zanimivi in sprejeti kot skof Stumf, ki je vodil maso, in zupnik iz prekmurske zupnije Crensovci. Ljudje so bili tako veseli, ko sta jih oba duhovnika nagovorila in jih pozdravila se v imenu vseh rojakov iz domovine. Nekaterim so se orisile oci, drugi pa so se morali kar posteno sekniti v robec. Vse to navdusenje naju je tako prevzelo in gotovo bo prevzelo tudi ostalo slovensko mladino na Svetovnem dnevu mladih, ki v to slovensko sredisce prispejo jutri.

Slovenci so tukaj kot nekaksna kolonija nase drzave. Ko stopis mednje, se najprej zasmejis nad njihovim nacinom govorjenja. Zanimivo je, da je vsaj vsaka peta beseda angleska. Skoraj tako, kot bi poslusal slovensko mladino, ki nalaga tiste kul slengovske izraze in se sami sebi zdijo oh in sploh se bolj kul. Tukaj pa te angleske besede skacejo v stavke, ker se vcasih ne spomnijo vec slovenskega izraza in potem povedo tisto besedo, ki jim prej pride na misel. Predvsem gre tukaj za kaksne izdelke ali pa specificne izraze. Z Majo skoraj ne registrirava vec tega mesanja slovenscine in anglescine, ker ce razumes anglesko, se tega hitro navadis. Cisto drugace pa je poslusati nekoga, ki se je tukaj rodil slovenskim starsem. Starsi ucijo svojega otroka slovensko, oziroma se on uci, ko slisi njiju se pogovarjati. Seveda je potrebno upostevati, da starsi govorijo dialekt, ki so ga vajeni. Potem se pa otroci iz razlicnih druzin pogovarjajo v slovenscini in se ne razumejo. Otroci se potem med sabo pogovarjajo kar v anglescini. Vseeno pa se slovenska mladina zbira ob masah, ki so dvojezicne. Njihovi starsi oziroma dedki in babice pa se vsako nedeljo zberejo pri slovenski masi in teta ter stric sta pripomnila, da jih je vedno manj. Nekateri so bolani, drugi so ze umrli. Bodo s temi ljudmi umrli tudi cvetovi slovenstva na tem velikem in tako oddaljenem kontinentu? Ljudje pojejo Marijine pesmi in z njimi moliji k zavetnici slovenskega naroda. In samo ona ve, kaksne nacrte ima z nasim narodom. Zagotovo pa bi morali biti ti nasi rojaki zgled za vsakega izmed nas, da bi cenili svojo domovino in jo znali ljubiti.
 
Bog vas blagoslovi!

  Image

 

Zadnja sprememba: nedelja, 13 julij 2008
(5 glasov)
Glasuj!
Članek je bil prebran 556-krat.