»Na svojih ramenih nosiš veliko, preveč,« je svetovalka pritrdila avtorici pisma, polnega sporočil o zlorabah. Je v taki situaciji res dovolj nekdo, ki te ima rad, ali pa bi bilo modro poiskati tudi strokovno pomoč?
Ne vem, kaj naj naredim ... Občutek imam, da me nihče ne razume ... stalno mi je hudo, vse se je pa začelo, ko sem prekinila zvezo z mojim partnerjem. Nekaj časa sem imela probleme s prehranjevanjem, vendar sem nekako prenehala s tem, ko sem začela bruhati kri.

Moj oče je alkoholik, naju z mamo je verbalno zlorabljal dolga leta in od tega moj predsodek pred moškimi. S tem partnerjem sva narazen že skoraj 2 leti in stalno se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi končala z njim, jokam, še vedno mi je hudo, vsaka malenkost me spravi s tira ... Razmišljam o samomoru, o tem, da bi mogoče poskusila bolečino spraviti ven na način, kakor sem to počela pred časom (z maltretiranjem same sebe – udarjanje po steni, z britvico).

Kaj naj naredim, da bi se ponovno počutila ljubljeno, da bi poskusila na nek način spraviti vse ven iz sebe? Že nekaj časa razmišljam o strokovni pomoči, bojim se, da bi zapadla v še večjo depresijo, kakor sem, bojim se sama zase, vedno imam občutek, da nekdo nekaj govori za mojim hrbtom, nikogar ni, komur bi lahko zaupala svoje probleme, saj nekako ni človeka, ki bi me poslušal, mi svetoval ... Od konca zveze imam občutek, da se na nikogar več nisem zmožna navezati, nikomur resnično zaupati. Sem mislila, da me bo minilo po nekaj časa, vendar me ne ... Enostavno imam občutek, kot,da sem prišla od nekje, da ni tu na svetu prostora zame ... Od samomora me loči le to, da ne želim prizadeti ljudi, ki jih imam najraje, moje mami, ki me ljubi bolj kot vse na svetu, le mene ima, saj sta starša ločena, oče še naprej govori, da naju bo ubil, da ima to pravico …

Občutek imam, kot da imam neko težko na ramenih, da me vse tlači navzdol, da me ljudje ne prenesejo … iščem razloge zakaj me sovražijo ... najdem različne ... npr: nisem dovolj lepa, nisem dovolj vitka, ne maram razglabljati o zadevah kot npr: ta je čudna, on je čuden, poskušam razumeti ljudi, zakaj se tako in drugače vedejo ... Potrebujem nekoga, ki bi me imel rad ne glede na vse, vendar ne družinskega člana ... mami ne želim obremenjevati …

Ne vem več ... samo jokam ... se smilim sama sebi ... pišem v dnevnik, vendar mi to ne pomaga več ... zato sem se obrnila na vas, da mi poskušate svetovati, pa prosim vas, da se mi ne posmehujete. Vse to se nekomu zdijo izredno majhni problemi, a zame niso ... Rada bi potegnila črto v svojem življenju in pozabila na probleme, vendar si sama ne znam več pomagati.

Portta



Draga Portta,

najprej ti čestitam za pogum, da si se odločila potegniti črto v svojem življenju, saj to razumem kot željo, da želiš narediti nekaj dobrega zase. To, da so tvoji problemi zate veliki, je tvoja resničnost, ki ti je ne more nihče vzeti – ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tem (da si preveč čustvena ali občutljiva); znašla si se v situaciji, ki se ti na trenutke zdi brezizhodna in najboljše, kar lahko narediš zase, je, da poiščeš pomoč. To, da si napisala pismo, je že prvi korak. Mislim pa, da bi bilo dobro, da se oglasiš tudi v kakšni svetovalnici ali pri psihoterapevtu; tudi sama ugotavljaš, da bi bila tu strokovna pomoč na mestu. Nekaj besed pa lahko spregovoriva tudi prek pisma …

… v njem si nanizala kar nekaj svojih stisk, ki se prepletajo med seboj in ti dajejo občutek, kot da te nekaj vleče navzdol … na svojih ramenih nosiš veliko, preveč. Govoriš o nasilju s strani očeta, pa o tistem, ki ga občutiš v svoji okolici (da te ljudje zavračajo, kar je tudi neke vrste nasilje), in še o nasilju nad sabo – poškodovanju sebe ter misli na samomor. Praviš, da te od slednjega odvrača le to, da ne želiš prizadeti tistih, ki jih imaš najraje … in ki imajo radi tebe, je tako? Verjamem, da so okoli tebe ljudje, ob katerih se lahko počutiš ljubljeno. Omenjaš svojo mami … kdo še? Portta, kako boš vedela, da si ljubljena? Kaj se mora zgoditi, da boš to začutila? Kaj lahko ti narediš za to? Verjamem, da veš, da samomor ni odgovor na to. Ko si v stanju depresije in obupa, vidiš le malo možnosti, ali celo nobene. Kako pa je, ko ti gre kakšen dan bolje – kaj je takrat drugače pri tebi? Poskušaj pomisliti, kaj se dogaja okrog tebe, kdo je ob tebi, kaj počneš takrat … in ponovi to, čim večkrat. Kar nekaj življenjskih preizkušenj je za tabo, verjetno precej več kot pri tvojih vrstnikih, in ti si imela moč, da si prišla do sem, kjer si danes. Da si se vedno znova potegnila iz situacij nasilja, zlorabe, maltretiranja. Da ti to lahko uspe, moraš imeti v sebi veliko moč. Opisala si nekaj  teh svoji virov – da si se začela ukvarjati s športom, pa se da si se odločila, da se kljub zlorabi s strani očeta spustiš v razmerje z moškim … tudi pisanje dnevnika je nekaj, kar ti pomaga in tudi to tvoje pismo na koncu. Nekaj imaš v sebi, da se zmoreš boriti. Želim ti, da bi našla še veliko teh svojih virov moči. In znala tudi vnaprej poiskati pomoč, ko ne boš zmogla več sama. Če želiš, te vabim, da se oglasiš tudi v naši svetovalnici.

Pa pogumno dalje! 

Katarina Možina