| ponedeljek, 02 junij 2008

14-letna Uršy opaža, da nima ob sebi nobene osebe, s katero bi se lahko odkrito pogovorila. Sama je s svojimi stiskami, ki postajajo nevzdržno boleče. … Živim pri babici, ker sta moja starša umrla, problem je pa v tem, da sem se zaljubila v enega fanta. Zdaj že nekaj časa hodim z njim. Z babico se o tem ne morem pogovoriti. Z njo se pravzaprav o ničemer ne morem pogovoriti … in potem se vse težave, ki jih imam, kar nakopičijo, povedati pa ne morem nobenemu. Tudi tega, da imam fanta, nihče ne ve. In ker se to nakopiči, mi večkrat kakšna solza uide, zmeraj bolj me v prsih tišči in ne morem več tako naprej. Premišljevala sem celo o samomoru. Prosim, pomagaj mi.

Uršy



Draga Uršy,

slišim tvoje besede, ko govoriš o težavah v odnosu s tvojo babico (saj, če se z nekom ne moreš odkrito pogovoriti, to pomeni težave v odnosu), pa o tem, da nikomur ne moreš zaupati (da imaš fanta, pa težave, ki se kopičijo …). V ozadju pa vidim dekle, najstnico, ki jo bremeni osamljenost.

Ko sem brala tvoje pismo, sem najprej pomislila: »Pa ja ni mogoče, da 14-letna punca nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila?!« Osamljenost, predvsem tista v stiski, je nekaj najhujšega, kar se lahko človeku zgodi, se strinjaš? Ne vem, kakšen odnos imaš sicer z babico – se o ostalih stvareh lahko pogovorita, npr. ko ti gre dobro? Praviš, da imaš fanta, s katerim hodiš že nekaj časa. Njemu lahko zaupaš, kaj se dogaja s tabo? Imaš kje ob sebi kakšno prijateljico, sošolko, sosedo …, s katero se dobro razumeš?

Pusti solzam, naj tečejo. To, kar nosiš v sebi, mora ven. Ljudje smo si različni – nekaterim bolj pomaga pogovor, drugi pišejo, tretji spet raje premlevajo v sebi, četrti se zjočejo … nekateri pa najdejo olajšanje kar v vsem hkrati. Uršy, pomembno je, da najdeš pot, ki bo najbolj tvoja – tista, ki te bo v času najhujše stiske, ko je tiščanje v prsih najbolj nevzdržno, peljala naprej … da boš vedela, verjela, da bo jutri bolje.

Zaljubljena si, hodiš v šolo, kjer z učenjem, kot praviš, nimaš težav, imaš babico, ki skrbi zate (včasih verjetno celo preveč) … in vendar se pojavi tudi misel na samomor. Kar stisne me pri srcu, ko pomislim na to, kaj vse se mora dogajati v tebi, da razmišljaš o tako skrajni (in dokončni) »rešitvi« - pa je res rešitev? Kaj misliš, se bo spremenilo, če to storiš? Misliš, da bo babica potem bolj razumevajoča? Praviš, da si želiš, da bi se z babico lahko pogovorila tudi o bolj intimnih stvareh – bi to s samomorom dosegla? Kako bi lahko še drugače pripravila babico do tega, da bi te poslušala, da ne bi »znorela«, kot praviš? Kaj je tisto, kar bi ti lahko spremenila v vajinem odnosu, da bi se lahko odkrito pogovarjali? In kaj bi bil tvoj naslednji, mali korak k temu, da se ne bi počutila tako osamljene? Ne vem veliko o tebi, a iz tvojega pisma vidim, da si v svojem življenju že veliko naredila, da si premagala težke čase. Preživela si nekaj zelo hudega: smrt staršev. Malo otrok je postavljeno pred tako hudo preizkušnjo, ti pa jo premaguješ vsak dan znova! In potem so tu še druge stvari, dogodki, ko si »zmagovala« - v šoli si uspešna, zaljubila si se in isti fant se je zaljubil vate (moraš priznati, da je tudi to kar majhna loterija ). Kaj je še? Uršy, prepričana sem, da boš sama našla na desetine drobnih stvari, ki so zate prave male zmage …

Ko ti bo kdaj spet zelo hudo in ne boš imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila, lahko pokličeš tudi na anonimne in brezplačne telefonske linije, namenjene mladostnikom. Tu ti navajam dve:
080 1234 (telefon otrok in mladostnikov Tom), 116 123 (telefon za mladostnike Samarijan).
Želim ti čim več dni, ko bo tvoj korak lahek in se boš z očmi, polnimi pričakovanja, spraševala, kaj (lepega) ti bo prinesel jutrišnji dan.

Katarina Možina

 

Zadnja sprememba: nedelja, 10 oktober 2010
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 nihče 2013-05-31 11:10 kaj pa če si želiš pogovora a nisi sposoben govoriti o težavah, ki te težijo, če pišeš se pa ti dozdeva da to kar si napisal je vse pretiravanje, laž ker ko razmišljaš so drugačni občutki ko pa napišeš pa že spet drugačni. In počasi se ti dozdeva da je edina dobra stvar to končati a na drugačen način ne s pogovorom kjer ne moreš govoriti in ne s pisanjem kjer je vse laž. kaj torej preostane…???! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3715-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti