Včasih je dan poln drobnih dogodkov, ki se zgodijo, pa vendar se sploh ne dotaknejo moje zavesti. Vem, da so se zgodili, vendar jih spravim nekam na varno- v skriti kotiček mojih misli. Nato pa se zvečer sprašujem, kaj se je danes sploh zgodilo.

In kaj se je danes zgodilo?

Zjutraj sem lahko za spremembo malo potegnila s spanjem in svet je bil takoj lepši. :) Sicer pa je bilo moje dopoldne zelo podobno vsem dopoldnevom, ki jih preživim doma... Se pravi, da se zadnjih 14 dni, kar imam študijske počitnice, dopoldnevi nič kaj drastično ne spreminjajo... :)

Dopoldne malo pospravim po stanovanju, nato pa skuham kosilo za našo družino.

Danes sem se lotila pisanja zapiskov za fanta, ki ga inštruiram. Z njim delam že dobro leto in moram priznati, da se kar dobro razumeva! :) Sicer imam še vedno nekaj težav z njegovo trmo in hm... kako bi temu rekli... lenobo, vendar pa sva do sedaj še vedno premagala vse ovire. In tudi današnji dan ni bil izjema (torke imava rezervirane za najino učenje).
Kljub temu, da včasih čisto obupam nad njim in da izgubim vse potrpljenje in voljo do dela z njim, še vedno vztrajam. In vem, da bom še kar nekaj časa vztrajala. Vedno me nekaj vleče naprej in me vzpodbuja... Mogoče tudi občutek, ki me prevzame, ko se ob koncu dneva vprašam, kaj se je danes zgodilo. Takrat vem, da sem danes, kljub vsem drobnim dogodkom, ki se jih niti nisem dobro zavedala, storila nekaj dobrega...