Mili je zelo prizadelo, ko ji je duhovnik pri spovedi odrekel odvezo in prepovedal prejem svetega obhajila, dokler se stvari ne uredijo. Je bil tak pristop duhovnika upravičen? Lep pozdrav!

Danes sem bila pri sveti spovedi, pa mi duhovnik ni hotel dati odveze za grehe, ker s fantom živiva skupaj, a nisva poročena, hkrati pa mi je prepovedal prejem svetega obhajila, dokler se ne poročiva. To me je skrajno razžalostilo ... sploh zato, ker sem že bila pri sveti spovedi v času bivanja skupaj, prejela odvezo ter bila pri obhajilu ... Ni potem to še večji greh? Kaj vi menite o tem? Zame je to dvoličnost duhovnikov. Bog pa ja rad odpušča grehe, če se  resnično kesaš. Trpel je tudi zame, mar ne? Obhajilo pa pomeni moč ... Zame Velika noč ne bo taprava ...

Hvala ...

mili



Draga mili!

Od velike noči, ko je tvoje vprašanje imelo svojo polno aktualnost, je minilo že kar nekaj časa. Ne vem, kako si preživela velikonočne praznike, a po drugi strani velikonočni čas še traja in upam, da tudi moj odgovor ne prihaja prepozno.

Moj odgovor na tvoje vprašanje bo nujno večplasten, ker ne poznam vseh podrobnosti. Začniva takole: s formalnega vidika stvari stojijo tako, da duhovnik lahko odreče odvezo, če s strani spovedanca ne prepozna resnega kesanja in/ali trdnega sklepa po spremembi, spreobrnitvi, poboljšanju. Vendar je to samo osnovno pravilo, ki ga je nujno potrebno postaviti v kontekst.

Greva po vrsti: tudi če dva živita skupaj, to samo po sebi še ne pomeni, da živita v grehu. Če namreč tudi v skupnem življenju ohranjata spolno vzdržnost ("živita kot brat in sestra," kakor se reče),  je to lahko obema (pa tudi njunemu medsebojnemu odnosu) celo v rast. Vendar iz tvojega pisanja sklepam, da v tvojem primeru ne gre za to. Tu se torej pojavi težava: duhovnik ti je odrekel odvezo, ti pa imaš občutek, da se ti je zgodila krivica.

Ko praviš, da se ti to zdi dvoličnost duhovnikov, tega ne razumem popolnoma, bi se pa strinjal, da bi lahko dobila vtis samovoljnosti duhovnikov, ker Bog, kot sama praviš, pa vendar rad odpušča. Res je: Jezus, Božji Sin, je trpel in umrl za vsakega od nas in njegov namen ni, da bi nas obsojal, temveč da bi nas rešil. V tem duhu ima tudi duhovnik nalogo, poslanstvo in oblast, da si z Božjo pomočjo prizadeva za reševanje naših duš. Kar se torej tiče tvojega položaja, bi bil tako verjetno najprimernejši pristop duhovnika, da ti pomaga videti, kje in kako te tvoje sobivanje s fantom oddaljuje od Boga in Cerkve, s teboj išče konkretne korake v smeri urejanja tvojih odnosov in ti ob tem podeli tudi odvezo, ki, kakor sama praviš, pomeni moč na naši življenjski poti. Do sem nama je, upam, bolj ali manj vse jasno - zakaj je torej duhovnik tebi odrekel odvezo?

Tega ne morem vedeti zagotovo, lahko pa poskusim sklepati.
Sama praviš, da si v času skupnega bivanja že bila pri spovedi in odvezo dobila, kar dopušča sklepanje, ki pa samo po sebi ne govori tebi v prid. Tvoje besede namreč LAHKO pomenijo, da si se že večkrat spovedala istega greha, vendar potem (kljub trdnemu sklepu, ki je pogoj za odvezo) v svojem življenju ničesar spremenila. To bi lahko pomenilo, da se sicer zavedaš, da to, kar počneš, ni prav, vendar računaš na Božje usmiljenje in ostajaš pri starem. Če je stvar taka, je verjetno obema jasno, da je takšna spoved še slabša kot ne iti k spovedi, ker njen namen ni sprememba v mojem življenju, ki me bo pripeljala bližje Bogu, temveč ostajati pri svojem in skušati Boga prepričati, da tolerira moj položaj. Vendar pa usmiljenje ni in ne more biti sinonim za potuho in popustljivost. V tem duhu lahko razumem, da je zavrnitev odveze včasih tudi pedagoško sredstvo: ko me nobena lepa beseda o tem, da moram v svojem življenju nekaj spremeniti zaradi svojega dobrega, ne premakne, lahko nepričakovana trda beseda učinkuje kot streznitev, ki me končno pripelje do tega, da spoznam, da sem na napačni poti in da končno uberem korake, ki me bodo vrnili na pravo pot.

Pomanjkanje globljega poznavanja tvojega položaja me sili, da na tem mestu končam z odgovorom na tvoje zadnje podvprašanje: kaj menim o tem? Duhovnik je kljub svojemu poslanstvu in vsej milosti, ki jo je deležen ob posvečenju, še vedno samo človek in kot tak zmotljiv. Je v tvojem primeru položaj ocenil prav ali ne? Odgovor poznaš samo ti. V vsakem primeru ti svetujem, da ne gojiš zamere ali slabe volje do omenjenega spovednika, ker te to ne bo pripeljalo daleč. Dosti bolj produktivno se mi zdi, da (morda tudi na osnovi mojega odgovora) premisliš, kje ali kako lahko sama začneš kaj spreminjati v svojem življenju v smeri proti večji polnosti in resničnemu veselju. Pri tem iskanju ti želim veliko blagoslova.

p. Primož Jakop

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4554-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti