Februar...
Drugi mesec v novem letu...
Moj ne ravno priljubljen mesec, saj me vedno asociira na izpitno obdobje; sedenje pred knjigami in upanje, da pa bo nekako le kaj pronicalo do malih sivih celic, ni moj najljubši šport...:)

Za menoj je še en dolg ponedeljek, ki se je začel z zgodnjim vstajanjem, kar je zame prava muka- še bolj pa najbrž za ostale družinske člane, ki so imeli to smolo, da so se znašli ob napačnem času na napačnem mestu. :) Joj, že spet pretiravam...  No, saj v resnici nisem tako grozna... :)

Pot me je nato zanesla do faksa, kjer sem morala odpraviti nujno zlo- izpit. Ponovno sem ugotovila, da mi ni uspelo predelati vse snovi, ob tem pa sklenila, da naslednjič zagotovo začnem z učenjem vsaj par dni prej (aha, katerič že je bil sprejet ta moj sklep? Hm... Ne štejem več...). Ampak hvala Bogu za plonkce! Saj vem, da je to samo podpiranje lenobe, toda včasih pač ne gre drugače... Upam, da ne delam slabe reklame in ne dajem slabega zgleda ostalim. :)

Sem pa ponovno ugotovila, da imam res dobre sošolke. Vesela sem, da se ob vsej tekmovalnosti še najdejo ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati in ti ne obrnejo hrbta zato, da bi sami pridobili več. Velikokrat sem ugotovila, da je danes vedno več tekmovalnosti in rivalstva med sošolci in prijatelji. Če dobro pomislim, se moramo celo življenje boriti za nekaj več... V osnovni šoli se boriš za točke, v srednji šoli se boriš za točke... In ko pomisliš, da boš imel na faksu končno mir pred vsem tem, spoznaš, da se je tudi tukaj treba boriti za boljše povprečje. Kako je v službi ne vem, saj še nisem prilezla tako daleč. Ampak če pomislim na do sedaj prehojeno pot, si lahko zamislim, kako zgleda- spet borba. Saj se mi zdi vredu in podpiram to, da je človek ambiciozen. Moramo se boriti za cilje, ki si jih zastavimo, moramo se boriti za svoje vrednote. Ne vidim pa smisla, da na tej borbeni poti pozabimo na vse- tudi na svoje prijatelje...