| ponedeljek, 14 april 2008

Po selitvi je Viva zelo drugačen človek. Začela se je rezati, menjava razpoloženje, v njej zeva neka praznina. Odkar ima fanta, je sicer bolje, vendar se vseeno sprašuje, če so njeni problemi tako veliki, da bi potrebovala pomoč. Živjo!

Dostikrat sem pomislila, da bi poiskala pomoč. Da bi končno šla k zdravniku in mu rekla, če lahko obiščem psihologa. Res sem ga potrebovala, vendar nisem imela nikoli moči, da bi lahko to naredila. Odkar sem se preselila, sem zelo drugačen človek. Začela sem se rezati (verjetno, ker sem hotela, da kdo vidi, da nisem tako srečen človek kot kažem da sem), postala sem tudi odvisna od tega, dokler niso ljudje opazili. Nekako sem dobila moč, da ne delam več tega. Problemi pa so še vedno. Menjavam žalostno razpoloženje do pretirano veselega - kot da bi se mi zmešalo (in takega vedenja ne morem nadzorovati). Poleg vsega tega pa imam še probleme s čustvi. Včasih sem bila zelo čustven človek, zdaj pa se počutim, kot da v meni ni nič. Kot da bi bila v meni samo praznina. Imela sem tudi obdobje, ko nisem mogla biti v družbi, tudi z mojo najboljšo prijateljico - nekako mi ni bilo do ljudi (pa sem zelo družaben človek). Zdaj je tako, da sem dobila fanta in se mi je stanje poboljšalo (ni več žalostnih dnevov, on me drži pokonci) in ne vem ali bi še vedno rabila pogovor z nekom – ne vem, kako veliki so dejansko moji problemi.

Lp, Viva


Pozdravljena, Viva!

Hvala ti za tvoje zaupanje in vesela sem, da si se le odločila poiskati pomoč. Glej, da prideš do psihologa, ne potrebuješ napotnice zdravnika, toliko, za vnaprej.

Počasi preraščaš najburnejšo fazo v svojem življenju, kjer je veliko stvari, ki so sicer kasneje patološke, normalnih, saj so posledica močnih hormonskih sprememb in razvoja na vseh ravneh (fizična, spolna, psihična ...).

Očitno je nate zelo vplivala selitev. Očitno si se v prejšnjem okolju čutila varno, nisi imela potrebe dokazovanja sebe drugim, očitno je bilo tisto okolje ljubeče, sedaj pa izgleda, da si izgubila tla pod nogami. Počutiš se negotova, neopažena, začela si igrati dobro voljo, globoko v tebi pa je zazevala praznina. Kot izhod v sili si se poslužila rezanja kot načina opozarjanja drugih nase, kot sama ugotavljaš. Nadaljevalo se je zelo labilno razpoloženje, ki ga je treba opazovati. Če je posledica akutnega stresa, je doživljanje obdobij obupa in vznesenosti normalno. Če gre za dolgotrajnejše stanje, pa bi ti predlagala, da poiščeš katerega od terapevtov, ki ti bo v pomoč pri premagovanju zate trenutno težkega obdobja v življenju.
Čustva so se ti avtomatično zatrla, še vedno so nekje globoko v tebi, samo dovoliti jim moraš, da pridejo zopet na plano. Sama praviš, kako se ti je stanje izboljšalo sedaj, ko imaš fanta, ko čutiš, da nekomu nekaj pomeniš, da te sprejema tako kot si in te ima rad. Ljubezen je zdravilo za skoraj vsako in še tako globoko rano. Zato se oklepaj te izkušnje in skušaj v njej kar najbolj napredovati.

Vseeno ti predlagam pogovor z nekom, ki mu lahko zaupaš in s komer si lahko iskrena. Morda potrebuješ samo nekaj pogovorov in že boš lahko bolj zrelo in sproščeno plula po morju odraščanja. Izberi si samo osebo za pogovor, ki ji res zaupaš, ne vem, preveri najprej šolsko svetovalno delavko, v zdravstvenem domu, kjer imaš svojega zdravnika, tudi na internetu samo vtipkaj psihoterapevt in boš dobila malo morje konkretnih naslovov. Če pa želiš, se lahko tudi sama srečam s teboj. Samo zberi pogum in se odloči ta korak, ki ti bo v mnogočem olajšal življenje in ti pomagal marsikatero razmišljanje in doživljanje spraviti na pravo mesto.
Vse dobro,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2662-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti