mladi.net | četrtek, 03 april 2008

„Povezujem ga s prijetnimi notranjimi občutki.“ Vsekakor „koristna zapolnitev prostega časa, po drugi strani pa zanimiva izkušnja.“ „Smo mogoče včasih preveč ozkogledi, ko je treba narediti konkreten korak?“ „Zame so vsi „moji“.“ „Naj rečejo s sosedom kako pametno o vremenu ...“


Prostovoljno delo je zame način izpolnjevanja samega sebe. Prostovoljstvo povezujem s prijetnimi notranjimi občutki, da za nekoga kaj dobrega narediš, ga razveseliš, mu nakloniš čas in pozornost. Največje zadovoljstvo prostovoljnega dela je ve tem, da bogati sebe in druge.
(Urška R.)

Prostovoljstvo mi pomeni po eni strani koristna zapolnitev prostega časa, po drugi strani pa zanimiva izkušnja in pridobivanje novih znanj. Kadar se ukvarjam s tem, imam dober občutek, da s tem pomagam drugim, jih s svojim delom razveseljujem … Tako se moje zadovoljstvo ob tem še poveča – delo namreč rada opravljam, obenem pa občutim notranje zadovoljstvo zaradi drugih.
(Andreja Š.)

Prostovoljno delo doživljam kot neko obliko dela, kjer lahko izražam samo sebe, svoje sposobnosti, obenem pa se zaradi odzivnosti na drugi strani čutim izpolnjeno in koristno. Motivacija za tovrstno delo je predvsem zadovoljstvo ljudi, ki jim nakloniš svoj čas ter želja po tem, da narediš nekaj dobrega za druge. Vse to bogati moje življenje in ga osmišlja. Zdi se mi, da imamo mnogo priložnosti, kjer se lahko prostovoljno udejanjimo, vendar pa smo mogoče včasih preveč ozkogledi, ko je treba narediti konkreten korak.
(Andreja Frelih)

Prostovoljno delo doživljam v več smereh. Najpomembnejši je motiv, da hočem tukaj in sedaj kot kristjan v svojem okolju pustiti svoj pečat. Pečat, ki bo doprinesel, da se kakšna malenkost izboljša, aktualizira. Hkrati pa s prostovoljnim delom tudi sam osebnostno rastem. Pri tej vrsti dela se nujno srečuješ z birokracijo, ljudmi, deliš z njimi usodo, skupne probleme … Tako dobivam vedno nove informacije, ki me delajo občutljivejšega na svet okoli mene. Kot vsako delo je tudi prostovoljno delo naporno, ki ti včasih pobere zadnje atome. Rezultati so tisti, ki te poženejo naprej.
Pri kulturnem društvu v domačem kraju poizkušam privabiti ljudi, da se vsake toliko časa srečajo na kaki prireditvi, se sproščeno nasmejejo, rečejo s sosedom kako pametno o vremenu … Torej z delom zbližujem ljudi. Pri animatorstvu pa mi vedno večji izziv predstavlja spremljanje mladostnikov, ki so polni energije, potenciala in odraščujočega uporništva, ki potrebujejo pravo usmeritev, odskočno desko v odraslost.
Po mojem mnenju prostovoljno delo družbo bogati v smeri sočutja do bližnjega, opozarja, da smo kljub tehnološkemu napredku še vedno med seboj na nek način odvisni, da drug drugega potrebujemo. Delati samo tisto, za kar dobivaš zasluženo plačo, je za posameznika in družbo premalo.
(Tomaž  Mivšek)

V 3. letniku gimnazije sem se pridružila prostovoljkam, predvsem zato, ker mi je vsak dan ostajala še kakšna urica časa. Kakšne tri leta sem tako spremljala Aleksandro iz bosanske družine, ki zdaj že zaključuje zdravstveno srednjo šolo. Enkrat na teden sva se igrali, računali, risali, se šli kdaj tudi potepat … Biti prostovoljka mi ni bilo težko, vseeno pa sem zaključila, da si nikakor ne želim biti učiteljica ;)
Ko sem šla študirat, sem se lotila prvega resnega projekta: v svoji župniji sem ustanovila prvo pravo mladinsko skupino, ki sem jo sama vodila. Verjetno bi se komu, kjer imajo v župniji salezijanke ali salezijance tisto, kar sem počela z mladimi, zdelo prav hecno – kitaro igram bolj tako, nismo imeli nobenih toplih prostorov, opravila sem samo prvo stopnjo šole za animatorje … Kasneje nam je župnik prisodil celo mladinsko sobo, dve od udeleženk sta se naučili igrati kitaro. Za deset mladih sem organizirala mladinsko izmenjavo v Cambridgeu, šli smo na Svetovni dan mladih v Köln … Jaz pa sem na tisto prav ponosna, sploh zato, ker je iz tiste skupine zrasel mladinski pevski zbor, in to ne na mojo pobudo, temveč na pobudo enega od udeležencev. Zame so vsi »moji«. Tudi to je bilo prostovoljno delo (celo plačevala sem, da sem ga lahko izvajala!), čeprav ne paše ravno v klasično prostovoljstvo.
No, v času študija sem prav tako počela milijon stvari, med drugim sodelovala v kar nekaj društvih. Prostovoljno sem nekaj časa kot prva urednica skrbela celo za časopis Nefi. Takrat sem se naučila, da lahko prostovoljno delaš omejeno časa in da za to potrebuješ veliko vodstva in spodbude, sicer te preveč izčrpa.
No, zdaj pa sem spet vključena v eno mednarodno organizacijo kot prostovoljka. Čeprav sebe ne vidim več kot prostovoljke. Nikoli ne bi rekla, da prostovoljno delam, čeprav to počnem. Vse bolj razumem kot sodelovanje pri »projektu«.
Ponovno pa tega ne počnem zaradi neformalnega učenja, načrtov s kariero ali zaradi plačila, ampak zato, ker verjamem, da lahko tako pomagam spreminjati svet na bolje.
(Mojca Petovar)


 „... zato, ker verjamem, da lahko tako pomagam spreminjati svet na bolje.“



 

Zadnja sprememba: četrtek, 03 april 2008
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3123-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti