Začetek študija je bil tudi začetek velikih težav z učenjem. Kljub resnemu trudu in mnogim v učenje vloženim naporom snov ne ostane v glavi. Je možen vzrok tudi slabokrvnost? Predvsem pa: kaj lahko oseba s takimi težavami stori, da bodo le-te postale premagljive?
Pozdravljeni!

Vse se je začelo, ko sem prišla na faks. Sprva je bilo še vse v redu: učila sem se, šla na izpit in ga (večinoma) naredila. Potem pa je šlo samo še navzdol. Najprej so se začele težave pri enem predmetu, ki ga nikakor nisem mogla narediti. Ob knjigah sem sedela ure in ure, ampak v glavo ni šlo nič. Seveda sem že prvo leto na faksu letnik ponavljala. No, drugo leto sem končno naredila tisti izpit, vpisala sem se v drugi letnik, ampak letnika vseeno nisem izdelala. In potem tudi naslednje leto ne. Če skrajšam: na faksu sem že toliko let, da sploh več ne štejem, ampak končan imam samo en letnik. Preprosto se nisem sposobna učiti. Ne gre za lenobo, ampak za mojo nesposobnost, da bi kaj stlačila v glavo. Snov me zanima, tudi k učenju se brez problemov spravim, nimam problemov s tem, da ne bi mogla pri miru sedeti, učenja se tudi pravočasno lotim, le naučim se nič ne.

Tako me jezi, ko koga poslušam, kako je večni študent, hkrati pa se zraven smeje, da so ga preveč žurali in ni ostalo časa za učenje. V tem primeru je jasno, zakaj izpiti niso opravljeni, ampak jaz nisem taksna! Pravzaprav spadam med 'pridne punčke'. Ven ne hodim, pijem in kadim itak ne ... Zadnja leta sem sploh vedno doma in se učim. Kje je problem, da se ne
morem več naučiti??? Včasih se sama sebi čudim, zakaj vztrajam na tem bedastem faksu, če pa itak ni koristi od mene in sama sebi delam sramoto, ampak finta je, da mi je popolnoma jasno, kaj bi rada počela v življenju. To pa lahko dosežem samo z diplomo na pedagoški.

Aja, še nekaj: mislila sem tudi, da se ne morem učiti zato, ker sem slabokrvna. Da je to krivo, da se ne morem skoncentrirati. Šla sem torej k zdravnici, predpisala mi je retafer, ampak v tem mesecu in pol, kar ga jemljem, ni nobenih rezultatov. Tako sem utrujena! Ampak to ni utrujenost, ko greš spat in se potem zbudiš spočit. Glavo imam napolnjeno do zadnjega
kotička. Popoldne je najhuje, ker sem čisto izmozgana. Bedasto mi je podnevi hoditi spat, ampak grem, ker upam, da bo potem boljše. In potem bodisi ne morem zaspati bodisi zaspim, ampak ko se zbudim, ni nič boljše. Ves čas tičim doma. Čisto sem se že izolirala, stikov z vrstniki nimam, ker me je preveč sram, da bi jim pogledala v oči, hkrati pa se bojim, da bi začela jokati.

Mi lahko, prosim, pomagate??? Veste, kaj bi lahko bilo narobe? Tako rada bi se naučila, šla na izpit in ga opravila.  Kljub vsemu še nisem tako daleč, da bi se počutila nesposobno za faks ...

HVALA!!

Rubina


Pozdravljena, Rubina!

Če ste odkrili, da si slabokrvna, se to tako hitro ne popravi, kljub jemanju zdravil. Tudi če se popravi na krvi, še kar nekaj časa lahko čutiš utrujenost. Preveri še ščitnične hormone, ti lahko delajo veliko cirkusa glede utrujenosti, zbranosti ... Sicer te precej dobro razumem, kaj doživljaš, ker sama že od svojega 15. leta čutim nenormalno utrujenost. Priznam, da mi je zelo pomagalo, ker sem bila do 20. leta zelo športno aktivna, tako da poskusi še s kakšnim športom. Sama sumim, da imam sindrom kronične utrujenosti, a tega je zelo težko dokazati, trenutna terapija pa je samo veliko C vitamina. Vsak dan si naredi limonado z limone, da imaš dosti vitamina C, pojdi teči ali karkoli naredi, da se premigaš, potem pridi domov, se stuširaj z ne preveč toplo vodo in se začni učiti. Pri učenju imej odprto okno, da imaš dovolj kisika.
 
Če ti je do sedaj šlo, ti bo šlo tudi naprej, samo pogruntati morava, kako. Predlagam ti, da se učiš po odstavkih. Ko prebereš en odstavek, na glas bistveno ponovi, tako ohranjaš zbranost in vadiš spomin. Če ti pomaga pri spominu, si naredi izpiske. Ponavljaj samo bistvo, ne vsega, večkrat na dan. Po jedi se ne uči kakšno uro, skrbi, da boš dovolj spala. Za vsak dan si daj plan in se ga skušaj držati. Ne dopoveduj si, da ne zmoreš, s tem blokiraš veliko svojih sposobnosti, tudi spomin. Piši si tudi spodbude, toliko časa si jih ponavljaj, da postanejo del tebe in takrat ti bodo pomagale narediti korak naprej pri učenju. Če ti še ne bo šlo, ti predlagam, da se srečava in ti nekaj časa redneje pomagam, dokler me boš potrebovala.
 
Andreja Jereb