Želja po zdravju telesa in duše kar kriči iz dekleta, ki se že 5 let bori z anoreksijo. Tako rada bi kmalu spet normalno zaživela …

Lepo pozdravljeni!

Sem 15-letna dijakinja, ki ima težave z anoreksijo. Imam jo že od 3. razreda. Ne morem vam opisati, kako grozno se mi je vsak dan obleči. Zjutraj ko vstanem, še en dan trpljenja, občutek, ko imaš na sebi oblačila, hlače, ki se ti držijo za boke, oprijeto in stiskajoče ... Ko pomislim na zunanji svet ... tako težko mi je iti ven … Ljudje te gledajo in imaš občutek, da si tako debel, tako širok, saj imajo le špeh za gledat. Nič drugega ni, sama maščoba, ponižanost, depresija ...
Že nekaj let se režem, nič ne moreš prav narediti, da bi vsaj nekaj lahko naredila prav v življenju in bila na to tudi ponosna. Pa kje, uspeva mi 5-7 dni brez hrane, nato spet na staro pot, ko moraš nekaj pojesti … takrat se mi izgubi smisel za vse. Samo zaprem se in jokam. Nihče mi ne more pomagati. Poskusila sem tudi prenehati s tem, s le kako, če mi misli bežijo nekam stran, daleč od realnosti, kot da me nekaj poteguje vase. Le s tem sem srečna, ko se zredim, vam ne morem opisati občutka žalosti, sramu, ne upam si ven, v šolo, nikamor ... Sovražim vsak del na sebi, svojo zunanjost, vse … že nekaj časa hodim k psihiatrinji – kaj je naredila? Ahh, le še hujše, nič mi ne pomaga. Pridem, me stehta, vpraša, kako sem, me naroči za naslednjič ... (to je čez kakšen mesec ali več) in to je vse. Kaj imam od tega? Le še večje številke na tehtnici. V tem letu sem se zredila za 3 kilograme. Ne prepoznam se več ...
Moj obraz, stegna, trebuh, roke, vse ...vse je tako večje, debelo ... A ko se spomnim tistih dni, kako sem imela rada svoje kosti … se samo še več režem, ne najdem izhoda. Veliko drugih ljudi mi pomaga, med temi tudi par profesorjev na šoli, ki si zame vzamejo čas, kar mi veliko pomeni. A pogovor mi ne pomaga ... Nekaj je tako praznega ... tako brezvoljnega ... nisem več  jaz! Želim si biti spet, hočem se ozdraviti, biti normalen človek, ki se normalno prehranjuje – vendar nočem biti debela. Hočem nazaj shujšati! Nočem se več rezati! Hočem biti vesela, kot sem bila, nasmejana ... vendar če to delam ... enostavno to nisem jaz ... le neka oseba, ki hoče ljudem povedati, da ima rada življenje, v resnici pa v sebi nočno kriči!!
Amy


Pozdravljena, Amy!

Hvala ti za zaupano mi izpoved. Že 5 let se boriš sama s seboj, z motnjo hranjenja, ki se je začela razraščati še v avtoagresivna dejanja rezanja, zadajanja si bolečine. Prav si ugotovila, da ga lomiš, in tudi tvoja namera, da s temi dejanji prekineš, je prava. Vesela sem, da ti je uspelo že malo se zrediti. Pa ni pomembna le kilaža. Glej, prihaja pomlad, ko ti vsak cvet, sonček, vse kar brsti govori o življenju, ki je čudovito. Začni vsak dan hoditi v naravo, začni malo teči, kasneje hoditi na kakšen srednje visok hrib. Začni se spoznavati, kaj ti je prijetno, kaj te veseli, spoznavati v tebi zakopane talente, ki kar kričijo, da jih čim bolje izkoristiš. Drži se teh, ki so ti v pomoč, ki verjamejo vate, te podpirajo. Glej, koliko ljudi te ima radih. Gotovo si prav prijetno dekle. Samo moramo ti pomagati sneti temna očala, ki jih nosiš, ki ti izkrivljajo sliko o sebi, o svetu, o življenju. Ko ti to uspe, boš zagledala to, česar se boš zares razveselila. Živi za ta trenutek in ne nehaj vztrajati na svoji poti. Jej zdravo, poskrbi za redno gibanje, druži se s pozitivnimi ljudmi, imej nekaj hobijev, ki te osrečujejo. Uspelo ti bo, v to verjamem. Veselim se tvojega napredka.

Andreja Jereb