Jerica Koren | nedelja, 16 marec 2008

ImageTo je bil dan! Čakal sem nanj, nanj so čakali mnogi. Dolgo sem si želel priti v našo prestolnico. Ne tako kot nekoč, ko sem tja potoval kot deček, v spremstvu svojih staršev in ko sta oče in mati mislila, da sem se izgubil. Ne, sedaj je bilo drugače, moja vloga je bila še pomembnejša.

 


V mesto sem prišel pričakovan, občudovan, oboževan. Moji najboljši prijatelji in menedžerji so vse pripravili. Poskrbeli so, da sem imel prevoz z letališča do mesta, pred mano so šli, da so preverili, če je vse, kot se spodobi. Tudi v meni je pred prihodom naraščala napetost. Vedel sem, kaj bo, vedel sem, kdo me pričakuje, vedel sem, kaj me čaka.
Že ko sem na letališču izstopil iz letala, sem vse naokoli opazil ljudi, ki so me hoteli prvi videti, ki so hoteli biti priča temu pomembnemu dogodku. Množicam se je zdelo izvrstno, da sem prišel. Nekateri so v rokah držali transparente s simpatičnimi napisi, drugi so kot navijači na tribunah glasno vzklikali in me pozdravljali.


Vedel in čutil sem lahko, da je v ljudeh ogromno navdušenja. Tudi moji menedžerji so se nalezli te radosti. Čeprav so že večkrat krotili množice, ki so me oblegale in čeprav so vedeli, da sem popularen, jih je to neskončno mesto vseeno presenetilo. Storili so, kot sem jim rekel in kar niso mogli verjeti, da so prebivalci tega mesta odstopili svoje skromne avtomobile takoj, ko so slišali, da jih jaz potrebujem.
ImageOb vožnji do mesta sem lahko ob cesti opazoval mladino, ki mi je mahala z belimi zastavicami in družine, ki so bile srečne, da so sploh videle mimo hiteči avtomobil. Na najlepšem delu poti so celo gasilci pripravili vodni slavolok.
Ko smo prispeli do strogega centra, je bil čas, da stopim iz avta. Šele sedaj sem prav zaslišal, kako glasni so bili navdušeni klici, ki so ponavljali moje ime. Napotil sem se proti najveličastnejši in najbolj spoštovani zgradbi dežele, pred mano pa so pogrinjali rdečo preprogo. Komaj sem videl, kam stopam, saj sem bil od bliskavic ves zaslepljen. Z leve in desne so me klicali otroci, mladostniki, njihovi starši in celo stare ženičke. V rokah so držali liste papirja in pisala ter prosili, naj jim pustim svoj avtogram. Proti meni so molili svoje roke, vsak bi mi jo rad stisnil v pozdrav. Če ne bi bilo ograje, ki jih je zadrževala, bi se name zgrnili prav vsi, ki  so slišali za moj prihod.
Lepo je bilo videti navdušeno ljudstvo, polje mahajočih rok in obraze, po katerih se je razlezel ogromen smehljaj. Le majhno število pomembnih mož tega ljudstva je nekaj šušljalo med seboj in se zbiralo ob strani.
Ko sem se malo povzpel po stopnicah in se ozrl nazaj, sem videl, kako je množica kot morje valovila in zavedel sem se, da sem v soju luči iz nepoznane domače vasi končno prišel do točke, ki si jo bo zapomnil svet. To je bil trenutek, na katerega sem čakal vse življenje, trenutek, za katerega sem garal in zaradi katerega sem sploh vztrajal. Moj oče si je želel, da grem po tej poti. In sem šel. On najbolje ve.


Vendar se moja pot ni končala  v soju žarometov. Po nekaj dneh bivanja v mestu so se ljudje popolnoma spremenili. Ko sem jih srečal na ulici, so se obračali stran. Nihče več mi ni pomolil roke v pozdrav. Nihče več ni dvignil pogleda in se mi nasmehnil. Forumi so postali polni spletkarjenja. Novinarske konference so bile slabo obiskane, mediji pa so nekorektno poročali. Širiti so se začele čudne govorice in slutil sem, da nisem več zaželen.
Člani moje ekipe, ti, ki so me najbolj podpirali, lepili plakate, napovedovali prihod, rezervirali hotel, … so se začeli spogledovati, med seboj šepetati. Čeprav niso ničesar rekli, so me gledali z nezaupanjem. Če jih je kdo vprašal, ali so z mojega spremstva, so to spretno zatajili ali pogovor speljali na drugo temo. Razočarali so me. Kot da me ne bi poznali!
In obrazi iz prej navdušene množice! Najstnica, kateri sem v nepregledni množici poleg avtograma na zmečkan list papirja napisal tudi lepo misel, je sedaj ob srečanju z mojimi očmi hitro umaknila pogled, stekla do prijateljic in mi v slovo zavpila nekaj neprijaznih besed. Krepak mladenič, ki mi je žarečih oči predstavljal svojo izbranko, je sedaj jezno pljuval pred menoj. Stara ženica, ki je bila tako srečna, da sem ob prihodu sprejel ponujen šopek cvetja, mi je kar naenkrat očitala, da sem prevarant, lažnivec. Deček, katerega mi je njegova mati še pred nekaj dnevi podala v naročje, je ob ponovnem srečanju stegnil roke proti meni, njegov oče pa je pritekel kot blisk, mi zagrozil, naj se ne dotikam njegovega otroka in ga odvlekel stran. Mnogo je bilo takih, ki so se sramovali, da so mi pred nekaj dnevi mahali. Sedaj so se čudili sami sebi ter svoji naivnosti.
V tem mestu sem povedal še veliko lepega, a ljudje me niso razumeli. Kar naenkrat sem se počutil obupno osamljenega. Z grozo v srcu sem pričakoval, da nastopi petek. Dan, ko me bodo prav ti ljudje križali. Morda mi ne bi bilo treba vztrajati. A moj oče si želi, da grem po tej poti. In bom šel. On najbolje ve.

Image 

 

 

Zadnja sprememba: nedelja, 16 marec 2008
(11 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2745-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti