Dekle iz vsega srca hrepeni po varnem objemu, a ko nek odnos preide v kaj več, se sooča s tesnobo in begom iz odnosa. Zakaj ne more vzdržati? Zakaj toliki novi začetki, na koncu pa vedno bolečina razočaranja? Od kod izvirajo rane, ki ji ne pustijo do izpolnitve hrepenenj? Lep pozdrav!

Ko sem prebrala odgovor Darje Justinek na pismo fanta,  ki preboleva odnos, ko ga je zapustilo dekle (z naslovom Prebolevam najin konec), sem čutila, da je opis dekleta tak kot ustreza meni.(stara sem 25 let, že brez statusa študenta, poskušam spisati diplomo). Večkrat si sicer rečem, da naj se ne sekiram in da pretiravam, da vedno v takih odgovorih vidim, kot da je vse to tako, kot pri meni, in tega me je strah in groza, ker če sem v tako groznih težavah, res ne vem, kako se bom lahko izvlekla.

Vedno sem se počutila odrinjeno, drugačno, tako ki jo drugi ne opazijo v njenih dobrih straneh, razen tega, da je pridna in tiha punčka. Pa vedno me je bilo sram, nerodno mi je bilo izpostavljati se. Vedno sem si želela fanta – neko sorodno dušo, ki bi mu lahko vse zaupala in bi me objel z močnimi rokami in bi bilo tam varno in prijetno. Tako zelo hrepenim po takem varnem objemu. Pa si tega ne upam nikomur priznati in nikogar prositi za to. Vedno mi je bilo tudi nerodno pred fanti in na vsak način sem želela  preprečiti vsak sum, da mi je kakšen fant simpatičen, ker sem se bala, da me bodo drugi zafrkavali ali da bo to terjalo preveč moje energije. Hkrati pa sem si neskončno želela in sanjala o enem takem odnosu. V bistvu si nisem nikoli znala prav dobro predstavljati, kaj bi sploh počela s fantom, vedno sem prišla le do tega, da bi pristala v njegovem objemu in bi lahko jokala in bi bil on ob meni.

Kar nekaj fantov se je že zanimalo zame. Z dvema sem začela odnos, vendar tudi kmalu pobegnila iz njega, ker me je kar dušilo. Ko sem zadnjič razmišljala zakaj, sem ugotovila, da zato, ker imam v možganih zabetonirano, da ko sem z drugim moram biti pridna (to se pravi, da gledam na njegove potrebe in poskušam biti čim manj nadležna), kar si jaz predstavljam tako, da ne postavljam neprijetnih vprašanj (kar pa so zame skoraj vsa vprašanja razen o splošnih dogodkih) in da skušam govoriti o dobrih, prijetnih stvareh in drugega ne utrujam s svojimi skrbmi. Z nikomer še nisem bila res zaupljiva. Kadar mi je bilo pretežko in le predolgo nisem spregovorila, me je mami kar nekako prisilila, da sem se pogovorila z njo in seveda je bilo vse skupaj pospremljeno s celim slapom solza, sam se je v meni res nabralo veliko težkega. Vseeno pa tudi v teh pogovorih nisem zaupala veliko skrivnosti. Mami mi je večkrat rekla, da jo tako zelo prizadenem, ker čuti, da jo zavračam, da si sploh ne pustim blizu. Meni pa se je vedno zdelo, da me sploh ne razume, da sploh ne ve, kako bi vzpostavljala odnos z mano in da jo je v resnici samo strah, ne pa da bi res rada imela odnos z mano. Vedno mi je tudi govorila, da se samo jaz (imam še dve sestri in brata) ne pogovarjam z njo. Da ji vsi ostali zaupajo kakšne probleme in se potem vse skupaj razreši. Jaz resnično nisem čutila njene bolečine, ko mi je dejala, da jo zavračam. Razumsko že, toda v sebi ne. Šla sem tudi na eno delavnico o telesu in čustvih, ki jo je vodila specialistka družinske terapije (od Gostečnika). Tam sem tudi težko kaj povedala. Sploh nisem vedela, o čem naj govorim. Kar koli mi je prišlo na misel, je bilo ali boleče ali pa se mi je zdelo, da čisto nič ne spada v debato. Čeprav bi najbrž bilo v redu, le da je najbrž to to, da bi bila potem jaz izpostavljena in bi se vsi ukvarjali z mano, česar pa me je groza. Poleg tega pa mi je voditeljica delavnice rekla, da imam v sebi veliko žalost, kajti imam čisto zakrčen predel prsi in strašno plitvo diham. Rekla je da sem prvi otrok, ki je moral vse potrpeti in prenesti - zato, da  je bilo staršem v redu. Naša družina je na zunaj v redu, znotraj pa životarimo drug mimo drugega. Ali pa samo jaz ostajam sama ob vseh drugih??  Ne znamo se sproščeno pogovarjati o svojem notranjem svetu. Meni je težko kjer koli kazati svojo nemoč.

Ob začetku lanskega leta mi  je bilo grozno samotno in v spominu so me še kar preganjale misli na fanta, ki mi je pred tremi leti izkazoval simpatijo in mi je bil všeč, toda sem prekinila z njim (to pomeni: čisto zablokirala – nobenega glasu ni dobil več od mene). Prekiniti mi je bilo grozno. Prekinila pa sem zato, ker sem na duhovnih vajah pred Najsvetejšim čutila, da je moja pot drugačna. Toda nisem tega zmogla fantu povedat, ker sem se počutila grozno in sem mu napisala pismo, da čutim, da moram iti po drugi poti in mu ga osebno izročila. Odšla sem, preden ga je odprl in potem dve leti nisem več spregovorila z njim. Vendar mi je v mislih vedno vrtalo, če je bilo to prav in kaj si je mislil. Potem pa sem lansko leto na začetku leta čutila tako samoto in željo, da bi bila spet tako varna, kot sem bila pri njem. Poslala sem mu sms, da čutim, da je med nama še mnogo težkega in bolečega, saj nikoli nisva razčistila in dam mu želim lepo novo leto. Nekaj v tem smislu. On mi je takoj odpisal, da ga je grozno presenetilo in da bi rad videl, če bi se lahko še enkrat dobila. Dobila sva se, bilo mi je grozno in jaz kaj dosti nisem govorila. On pa mi je rekel, da je takrat sprejel moje pismo kot konec odnosa in je skušal živeti naprej. Da še išče pravo dekle. To mi je takrat seglo globoko, zdelo se mi je da čutim njegovo stisko in hrepenenje. Zato sem mu položila roko na njegovo in rekla: “saj bo!” On mi je potem rekel, da bo izbrisal tisti sms in da začneva znova, kot da
ga ni nikoli bilo. Meni je bilo nebeško lepo. Počutila sem se prekipevajoče srečno. Toda doma me je popadla taka tesnoba, da sem bila kar trda od groze in mami mi je rekla, da se tako grozno napeta, da naj počakam, da bom videla, kaj bo s tem odnosom. Fant mi je potem začel pošiljati sms-e, vendar jaz nisem več sprejemala pozornosti. V meni je začel vrtati dvom, če ga mogoče samo skrbi, da mu ne bom še kakšne hujše scene naredila, da mogoče ima punco in sem mu kar tako vdrla v življenje … in nisem zaupala njegov sms-om kot resnično iskrenim željam, da bi bilo z mano vse v redu. Parkrat sva šla skupaj na sprehod, vendar sva se precej splošno spoznavala in meni je manjkala globina, ki pa je nisem upala tvegati. Tako sem na nek način podobno kot prvič končala ta odnos. Potem pa mi je bilo zopet grozljivo, da bi se srečala z njim in sem zopet čisto zablokirana. Saj me niti prvič niti sedaj ni skušal prepričevati in prositi, da bi ostala. V bistvu mi je sedaj napisal le, da se mu zdi škoda, da končava. Potem pa se nisva več slišala. Meni pa je grozno, da bi ga srečala.
/…/
Ne vem. Vedno si obetam nove začetke, kar je po svoje optimistično, toda ker ne spremenim vzorcev vedenja, se vse isto konča z nevzdržnimi razmerami. Vem da sem komaj čakala konec osnovne šole, da bom šla na drugo šolo in tam na novo začela. Pa sem potem tudi za srednjo šolo komaj čakala, da se neha. Vedno si želim sprememb, da bi mi prinesle svežino in olajšanje, toda vedno čutim, da mi te zunanje spremembe prinašajo le vznemirjenje, ki se potem zopet spremeni v naveličanost, ni pa prave spremembe.

Hvala za odgovor!

Čebela


Zelo lepo si opisala vse svoje doživljaje in občutke, ki jih doživljaš v odnosu s seboj in drugimi. Dolgo časa si čakala na moj odgovor, to pa zato, ker sem  tvoje pismo večkrat prebirala, saj sem želela začutiti tisto, kar je v tebi, kar ti preprečuje hrabro stopiti v odnos s fanti in pustiti čustvom, da doživijo lepoto ljubezni. Spraševala sem se, zakaj ne moreš v odnosu s fanti biti taka kot si, zakaj se moraš pretvarjati in biti le pridno dekle. Odnos dveh je nenehna dinamika, kjer se prepletajo naše dobre in slabe plati in ravno zaradi tega se med seboj »brusimo«, okušamo meje in tako postavljamo okvire našega ravnanja. Kaj je slabega v tem, da pred drugimi izrazimo svoje potrebe, pričakovanja in pokažemo, da se cenimo? Kaj je slabega v tem, da smo nemočni? Ta vprašanja so se mi porajala, ko sem brala o tvojih fantih in o propadlih odnosih z njimi, o nemoči spregovoriti, kaj želiš, o nezmožnosti, da bi z mamo vzpostavila pristen in zaupen odnos in o večnem hrepenenju po ljubezenskem objemu. Tu sem se ustavila. Ja, zelo hrepeniš po varnosti in ljubezni, pa tega ne najdeš. Želiš si zaščite, pa je ne dobiš. Tukaj se bom ustavila pri tvojem odnosu z mamo. Mama je tista prva, ki ti zapolni potrebe po varnosti in ljubezni. Tvoja mama se zelo trudi zate, a očitno v odnosu s teboj ni uspela prodreti do tvojega jedra. Čutim tvojo zapostavljenost, saj tvoje stiske in doživljanja, ki si jih imela kot mala deklica, niso bila opažena. Zaradi tega si v sebi razvila dobre senzorje za druge ljudi, kar pomeni, da vidiš in čutiš njihove potrebe, a žal si na sebe pozabila. Pozabiti nase pomeni tudi, da ne dovolimo čustvom, da se razvnamejo in zato začnemo razumsko iskati partnerja. Zaradi globokega hrepenenja po nežnosti in ljubezni se odločimo na podlagi te močne želje in ne na podlagi »kemije«, kot je sedaj moderno govoriti. Kadar pa smo s pravo osebo v odnosu, nam njegova bližina ni ogrožujoča, nasprotno, želimo si čim več časa preživeti skupaj, želimo odkrivati globine duše ljubljene osebe in želimo odpreti najbolj skrite točke naše duše. Vse z eno samo željo, da bi bili čim bolj povezani, da bi bili »eno«. Tukaj pa se tvoja zgodba vedno konča. Ko najdeš fanta in stopiš z njim v bolj globok odnos, te to prestraši in želiš zbežati. Ta beg pomeni beg pred seboj in svojimi čutenji. Prijetna druženja so zate še vedno zelo varna, kaj več pa te ovira in povzroča tesnobo, saj postajaš ob drugem preveč ranljiva. Le kdo te je tako »zaklenil«? Težko bova ugotovili, takole preko pisem. Vem, da si želiš najti pot iz ujetega načina razmišljanja in doživljanja. Tvoja misel o tem, da bi šla na duhovne vaje, se mi zdi odlična. V tišini in pred Božjim obličjem se dogajajo čudovite preobrazbe. Gospod milostno deluje, če se mu prepustimo in damo v Njegovo naročje. On edini ve, katera pot je za nas najboljša in kaj potrebujemo za naše ozdravljenje. V vsakem trenutku nam pomaga tako, da ali sami najdemo rešitev ali pa nam na pot pošlje osebo, ki jo v danem trenutku najbolj potrebujemo. Želim ti, da najdeš osebo, ki bo zapolnila tvoje hrepenenje in ti odkrila razsežnosti prave ljubezni. Predvsem pa ti želim, da te Gospod objema in varuje. Lepo te pozdravljam,

Darja Justinek