Si se že kdaj zavedel, da takoj, ko nekoga spoznamo, ga običajno vprašamo: »Kaj pa ti delaš?« ali pa morda »Kaj pa ti študiraš?«, kar je nekako isto. Podatek, kaj nekdo dela, nam pove, kaj ga zanima, kako je izobražen, določi temo nadaljnjega pogovora, morda se iz njega rodijo celo novi projekti …

Dejstvo, da dajemo takšno težo temu, kaj delamo, me je presenetilo. Prej bi bila z lahkoto rekla, da ni tako važno, kakšno delo opravljaš, da je bolj pomembno, da si dober človek … Kako naj si razložim ta paradoks?

Lani spomladi sem se skupaj s Primožem Ferjančičem in Fani Pečarič udeležila IX. Mednarodnega foruma mladih na temo človekovega dela. Papeški svet za laike je na teden dni pogovora o pomenu dela povabil v Rim mlade iz vsega sveta. In čeprav si lahko predstavljaš, da so razmere na trgu dela in tako tudi pogled na delo na različnih celinah zelo zelo raznolike, smo ugotovili, da vendarle imamo kar nekaj stvari skupnih. Te zanima, kaj?

Mladi povsod po svetu si želimo delati, saj nam delo omogoča ne samo lasten zaslužek, ampak tudi osebnostni razvoj, uporabo znanja, ki smo si ga prižulili v šolskih klopeh in doma za pisalno mizo, sodelovanje s sodelavci nam pomaga pridobivati izkušnje in rojeva nove ideje, če pa imamo zares srečo, lahko s svojim delom prispevamo k preoblikovanju naše družbe. No, pa še nekaj imamo skupnega: težave z iskanjem prve zaposlitve, veliko brezposelnosti, preveč izkoriščanja mladih na račun fleksibilnosti delovne sile in – varčevanja na naš račun, seveda.

In kaj so nam na srce položili v Rimu?

Do dela lahko imamo različen odnos. Kadar ga jemljemo kot zgolj sredstvo za doseganje zaslužka, njegovo vrednost merimo v ustvarjanju dobička in pozabljamo, da se vsega, kar v življenju šteje, ne da prešteti. Takšni ljudje z denarjem pogosto merijo celo prosti čas. V nakupovanju, gledanju televizije, obiskovanju kina in zabaviščnih parkov, igranju video igric, na koncertih in na internetu iščejo priložnosti, da lahko pozabijo na resničnost; takšni ljudje brez nečesa, kar bi jih zamotilo, ne znajo počivati.
Kadar delo doživljamo kot priložnost za kariero, v njem iščemo priložnost za samouresničevanje, ustvarjalnost in osebno zadovoljstvo. Izobrazba je instrument za ustvarjanje kariere in celo počitek doživljamo kot orodje, da bomo potem bolj produktivni. Morda je za nekatere ljudi maša zato dolgočasna, ker so izgubili sposobnost globokega počitka in si želijo samo počitka, ki jim bo omogočil, da se bodo na delo vrnili z izostrenimi čuti. Cilji karierista so povezani samo z željami po lastnem napredovanju, njegova identiteta pa temelji zgolj na njegovih dosežkih.

O pomenu človeškega dela je Janez Pavel II. že pred 26 leti napisal okrožnico, v kateri je opozoril, da mora biti delo v službi človeka in ne obratno. Sodobna ekonomija namreč dela za maksimiziranje dobička, ki postaja sam sebi namen, namesto da bi služil za odpiranje novih delovnih mest. Delavsko vprašanje je ustvarila industrializacija, v postindustrijski družbi, kjer vse bolj »delajo« stroji, ljudje pa s stroji upravljajo, se vse bolj kaže, kdo je pravi subjekt dela. V središču dela ostaja človek. Človek mora biti tisti, ki si podreja naravo, ki gospoduje zemlji, je zapisal Janez Pavel II. »Iz tega sledi, da osnova za vrednotenje človeškega dela ni prvenstveno vrsta dela, ki ga kdo opravlja, marveč dejstvo, da je tisti, ki ga opravlja, oseba.« Zato ljudi ne moremo razlikovati po slojih glede na to, kakšno delo opravljajo, saj je temelj dela človek sam. »Čeprav je res, da je človek določen za delo in poklican k delu, je vendar v prvi vrsti delo 'za človeka' in ne človek 'za delo',« pravi Okrožnica o človeškem delu.

Delo, ki ga opravljam, torej pomaga, da se razvijam, da postajam vedno bolj bogata za različne izkušnje, za nova poznanstva, za prijateljstva, ki jih ob tem sklepam v službenem času ali po njem, omogoča mi, da vsaj na delovnem mestu kaj spremenim … Čeprav se kdaj soočam tudi z izkoriščanjem, sem jaz tista, ki lahko in moram zahtevati, da me sodelavci in soljudje vidijo najprej kot osebo. Tako, da rečem Dobro jutro ne samo šefu, ampak tudi tajnici in čistilki, da kdaj pomijem skodelice za kavo, čeprav me nihče ne vidi pri tem … Še en paradoks?