Moja prva študijska izkušnja je bila  povezana s fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani. Za fiziko sem se odločil,ker me je že od nekdaj zanimalo kako stvari v naravi delujejo in občutek sem imel,da mi bo študij fizike lahko vsaj približno odgovoril na številna s tem povezana vprašanja. Ampak...:)...zapletlo se je že takoj na začetku,ko sem ugotovil,da bi zraven radovednosti potreboval še veliko, veliko, veliko veselja do matematike..:)---skratka...veselje me je hitro minilo in začel sem razmišljati o zamenjavi študija. Pravzaprav sem komaj takrat resnično razmislil kaj hočem..in izbral Medicinsko fakulteto. Pred odločitvijo nisem ponovil napake kot v primeru fakultete za fiziko saj sem si tokrat dobro pogledal predmetnik, se pogovoril s starejšimi kolegi, pregledal tudi del študijskega gradiva...skratka naredil to kar bi moral že prvič in verjetno ne bi storil moje - začetniške napake.
Andrej Hohnec (2. letnik)

    Hm, kako naj začnem. Pravzaprav mislim, da moja zgodba niti ni tako zanimiva, kot bi znale biti druge. Pač, brez problemov sem končala gimnazijo, naredila maturo in potem naenkrat se je bilo treba odločiti, kam naprej. Zame je to pomenilo, naj se odločim, kaj bom počela celo življenje. Groza. In seveda pri mojih 18 (ali koliko že) se meni niti približno ni dalo razmišljati o tem. Nato so sledili informativni dnevi in podobno, jaz pa še vedni nisem vedela, kam in kako. Nekako se res nikjer nisem našla ali pa enostavno nisem bila dovolj zrela. Ne vem.
No, in zgodilo se je, da sva s prijateljico šli na informativni dan na Pravno fakulteto. Pravzaprav sva šli samo tja, moram priznati, ker sem tisti dan raje izkoristila za kavice:))) In ker se je za vpis na PF odločila prijateljica, ker me je pri tem močno spdbujala mama, ki je tudi pravnica, sem se vdala in odločila, da se tudi sama vpišem. Kmalu po začteku predavanj sem ugotovila, da me pravo popolnoma nič ne zanima, še manj pa politika in gospodarstvo, ki sta sestavna dela tega študija. In zato sem večino predavanj izpuščala, hodila po kavicah in podobno. Ker sem dojela, da tako ne bo šlo naprej, sem se že januarja odločila, da to ni to. Da tega pa nočem. Vendar še vedno nisem vedela, kaj pa je tisto, kar hočem. Zato sem se odločila, da bom do ponovnih vpisov delala pri mami in poskušala razumno razmisliti, kaj je tisto, kar bi me veselilo. In tako me je kot strela z jasnega udarilo - grem na slovenščino! Ne vem, kako in zakaj, ampak premegalo me je. In sem brskala po internetu in rovarila in spraševala. In vedno bilj mi je bila moja ideja všeč. Zato sem se vpisala, sicer šele v drugem krogu, ker sem prvega zamudaila, vendar vseeno. Uspelo mi je. Iz daj živim samo za to. Boljšega študija si ne bi mogla želeti. Ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je navdihnilo, ampak sem zelo hvaležna. Sem v tretjem letniku in bom vztrajala do konca. So vzponi in padci, ampak ljubezen do študija jezika je močnejša. Navezujem se na lepo misel: "Meje mojega jezika so meje mojega sveta." In to je moj moto. In moja motivacija.
Veliko sreče vsem pri izbiri študija in pri študiju samem.

Edina Kerpan (3. letnik)