Danes sem naletel na eno zanimivo osebo, ki smo jo poimenovali "smile hater" oz. po slovensko ta izraz opisuje nekoga, ki ne mara (in ne razume) smeškov. Se pravi tega :) in vseh različič. Zelo verjetno ste že slišali za primere ali pa jih celo doživeli na lastni koži, ko ste dobili kakšno nalogo, ki jo morate "do včeraj" narediti. Ena od reči, ki jih pač v službi počnem, je tudi naročanje materialov, glede na roke za oddajo le-teh. Prav zanimivo pa je, ko moraš čisto prvič naročiti stvari, ki bi morale biti glede na načrte že oddane in ne samo narejene, hehe. In tako sem v naročilu napisal, da naročamo to in to do "včeraj" in dodal :)) Se mi zdi, da mi je kompjuter celo narisal smeška, da bi lahko bilo vsakomur jasno, da zadeve ne gre jemati dobesedno. Hja, očitno pa sem naletel na "smile haterja", ker me je prejemnik tega sporočila poklical, ampak me na srečo ni dobil. Menda je čisto ven padel in imel srednje dolg monolog, v katerem je svojo jezo in užaljenost stresal na nič hudega slutečo sodelavko. Se naredi... Mi je, seveda, žal za to, da je morala prestreči besede, ki so bile namenjene meni, vprašanje pa je, kako dolgo bi bil jaz pripravljen poslušati nekoga, ki komplicira brez pravega razloga. Verjetno je bilo bolje, da me takrat ni bilo v pisarni. Res težko razumem take ljudi oz. njihove pretirane reakcije. Podobno tudi tiste, ki pričakujejo od tebe, da bo kakšna stvar gotova, še predno ti povedo, kaj pravzaprav sploh želijo, da narediš. Hecno.

Včeraj sem v prijetnem pogovoru s prijetno osebo govoril tudi o spontanosti, ki jo mnogim manjka. Včasih tudi sebe zalotim, da določene stvari preveč načrtujem (sicer je prav, da določene mere), ampak čar življenja je mnogokrat ravno v tem, da smo spontani. Danes zjutraj še nisem vedel, da bom sodeloval pri mladinski maši, ki jo imamo vsak prvi petek v mesecu, a so me na to spomnili moji kitaristi (v župniji eno skupinico srednješolcev učim kitaro - "Utrgane strune" se nam reče). Tako smo prejeli še Blažev žegen (predvsem za naša grla), mimo grede pa čestitam za god še vsem Blažem. Pri tej maši pa so se, ne-vem-kako, znašle tudi tri prijateljice, tako da se večer ni končal z mašo ampak zanimivo debato ob pijači v eni piceriji. Glede na to, da smo ostali kot zadnji gostje, in da so že začeli ugašati luči, smo se očitno kar dolgo zadržali, ampak čas je pa res hitro minil. Za ponovit.