Zjutraj sem še malo prej vstal kot ponavadi, ker sem moral moj avtomobilček še pred šihtom peljati na servis. K temu me je prisilila rdeča lučka na armaturni plošči, ki navadno ne pomeni nič dobrega. Tudi prvotna diagnoza ni bila kaj dosti spodbudna, ampak sem se zaradi tovrstnih težavic že nekako odvadil sekirat. Kaj pa češ, pravzaprav? Tudi mehaniki morajo zaslužiti svoj vsakdanji kruh. V končni fazi celo delam dobro delo! Potem se pa še dopoldne prejel klic iz servisa, da je moj jekleni konjiček že popravljen, in da se mi zaenkrat še ni bati črnega scenarija. Eee, jutri častim! :)

V službi je bilo pa precej bolj mirno kot dan prej ali pa že tako dobro prenašam stres. Sej sekirat se tako ne izplača, ker gre vse na boke. Pa itak - če ni v moji moči, da kaj spremenim, zakaj bi rinil z glavo skozi zid? Tako mimogrede prišparam nekaj živcev za hude čase. Je bilo pa prav fino, ker smo šli na obisk naše največje komercialne TV postaje. Na sestanek, pravzaprav. Ampak po sestanku smo obiskali še studie in ostale prostore, razkrili pa so nam tudi kakšne zanimivosti glede nastajanje oddaj in podobno. Punce so bile pa opozorjene tudi na to, da je v hiši tudi malo več postavnih fantov, saj je medtem potekal izbor fantov za Sanjsko žensko (le ta je pa menda že izbrana). Mene ni to niti najmanj ganilo, vseeno je pa dobro biti informiran.

Salezijancem sem pa danes še posebej hvaležen! Po celem mesecu telefoniranja, dogovarjanj in negotovosti glede tega, kje bomo 25 februarja igrali z mednarodnim Kwa pol bandom, se je našla rešitev. Sem čist' hvalažen p. Metodu, ki nam je omogočil, da bomo imeli koncert v Salezijanskem mladinskem centru na Rakovniku. Poleg tega pa mi ni treba skrbeti niti za ozvočenje, tako da se lahko v celoti posvetim pripravi koncerta in drugim logističnim zadevam, da se bodo prijatelji iz Madžarske, Francije in Avstrije v Ljubljani dobro nastanili, predvsem pa res kvalitetno imeli. Ma, sem res totalno vesel!
Nisem pa pozabil iti tudi k maši zvečer (je bila svečnica danes), po njej pa sem (doma na toplem) še kakšno uro visel na telefonu. Prijeten pogovor s prijetno osebo. Ker pa običajno ob četrtkih zvečer zahajam v Kranj učiti kitaro, mi je kar nenavadno, da sem že cel večer doma. Pa tudi prav luštno skupinico kitaristk in kitaristov imam tam, tako da sem jih malce pogrešal. Ustaljena praksa je tudi to, da gremo po tečaju še na kakšen čajček, ki pa je danes tako odpadel. No, bomo pa naslednji teden nadoknadili...