Ana Krašna | sreda, 13 februar 2008

ImagePredvsem en dan v letu je izjemno veliko govora o ljubezni. Srčkaste čokolade, srčkaste voščilnice, srčki v izložbah, srčki v očeh … Pa vse to govori o pravi ljubezni? Praznovati dan zaljubljencev, da, a zakaj ne bi praznovali npr. tudi dneva starševstva? Ali niso ravno otroci največji dokaz ljubezni? Ah, o tem bo že še čas razmišljati, boste rekli. To pride na vrsto v poznih študentskih letih ali pa še kasneje. Ponavadi. Kajti Bog ima svoje načrte. Aljaž in Petra sta na primer postala očka in mamica že v srednji šoli.
Aljaža smo povprašali, kako izgleda biti očka pri 17 letih.

Aljaž, kako se je začela vajina skupna pot?
S Petro sva se spoznala na novoletni zabavi in se v bistvu zaljubila na prvi pogled. Že takoj naslednji dan sem odšel k njej in od takrat sva neločljiva. Zanosila je pa kar kmalu; po kakšnih 7 mesecih.

Kako sta sprejela nosečnost?
Najprej sva se en mesec pogovarjala. Kaj zdaj? Kako bo šlo? Nikoli nisem bil za splav, ker sem mnenja, da se otrok mora roditi. Ga bo že kdo drug vzgajal, če ga sama ne bi mogla. Gotovo bi bolj trpela, če se ne bi rodil. Tako sva se odločila, da ne bova trpela in bova raje imela otroka. Petrina mama je vzgojiteljica – ona je bila prva za to, da ga obdrživa. „Eh, kaj pa je to, vzgojiti še enega otroka,“ je rekla.

Je to kaj vplivalo na uspeh v šoli?
Ja, v pozitivnem smislu. Petra je itak pridna, tako da sploh ni imela težav, jaz pa sem se „malo zresnil“. :) Prvi letnik sem ponavljal, s tem da sem imel nekaj popravcev, drugi letnik sem bil zadosten –  takrat sem spoznal njo, v tretjem sem bil zadosten s trojkami, v četrtem (ko je že prišel na svet Nei Nikki) pa sem bil skoraj prav dober.

Kakšen je bil odziv okolice?
O odzivu okolice sploh nisva razmišljala. Res ne. Nisva taka človeka, da bi se obremenjevala še s tem. Sicer pa so naju vsi lepo sprejeli in podprli, od staršev do šole. Sošolci so bili zelo prijazni. Takoj so prišli v porodnišnico in nama zelo pomagali z denarjem, ki so ga zbrali. Drugače pa nismo imeli prav veliko stika, ker sem potem veliko manjkal in se nismo veliko pogovarjali.

Kako je bilo hoditi v šolo v času pričakovanja otroka? Srednja šola je navsezadnje obvezna, z obveznimi testi, sprotnimi spraševanji ...
Petra je izkoristila bonuse, ki pripadajo mladi mamici. Bila je v zadnjem letniku, tik pred maturo, tako da je maturo delala jeseni, prej pa je imela status. Vprašana je bila, kadar se je dogovorila, isto je bilo s testi. Enako je veljalo zame. Ravnateljica in razredničarka sta bili zelo prijazni in sta me seznanili z vsemi pravicami. Uredili sta mi status, tako da sem si tudi jaz lahko sam razporejal spraševanja in teste.

Kdo je pomagal pri vzgoji?
Že pred Nei Nikkijevim rojstvom sem se preselil k Petrinim staršem, kjer nama je njena mama veliko pomagala. Ker je vzgojiteljica, je bila med šolskimi počitnicami doma in to je velikokrat prišlo prav. Moji starši imajo še službo, no ... potem pa sva dobila vrtec. Odkar je tam, ga skoraj premalo vidim. Zjutraj gre, ob enih imajo kosilo, potem grejo spat, pride domov, kake tri ure je pokonci, potem pa že gre nazaj spat. Tako da ga greš včasih prav prej iskat, da si lahko več časa z njim.

Kakšne so prednosti dijaške/študentske družine?
Stanovanje dobiš dosti prej – če sta oba starša študenta. Problem se pojavi, če eden nima statusa. Po zakonu mora iz stanovanja, kar pomeni, da družino gladko ločijo. In ravno to se je zgodilo nama. Letos nimam statusa, za ponovni vpis je še prezgodaj … Včeraj sva dobila odlok, da se morava izseliti ali pa nam dajo v stanovanje še eno študentko z otrokom! Kam naj gremo? Naj se zdaj selimo na čisto drugi konec Ljubljane, plačujemo stroške selitve in se čez pol leta (ko se ponovno vpišem) selimo nazaj? Pravno je to področje izjemno luknjasto. Znajti se moraš, kot veš in znaš. Zraven pa upaš, da te ne doleti kaj takega, kar se trenutno dogaja nam. Država bi morala končno že urediti to premetavanje med enim in drugim zakonom, ko nisi (po zakonu) ne otrok ne študent ne starš, ampak nekaj vmes.
Imaš pa več energije, več otroka je v tebi, lažje se zaigraš z njim, lažje se pomeniš. Več časa si vzameš. Če prideš iz službe, si še ves z mislimi pri delu, utrujen, želiš si samo še miru. Tako pa se lahko večji del dneva ukvarjaš z otrokom. Da se marsikam iti (npr. na miklavževanje, na koncerte), marsikaj narediti … Če se imamo radi … (nasmeh)
 
Image 
 
 

Zadnja sprememba: četrtek, 28 februar 2008
(12 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 5908-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti