Zakaj osupnemo ob pogledu na močno okrnjen kip iz grškega časa, podobna stvaritev sodobnega umetnika pa nas razočara? Kako da cenimo dela šele z leti, umetnike šele, ko so že dolgo pod zemljo? Zakaj se nam zdi Mozart božanski, slovenski skladatelji pa moreči? Svetovni klasiki so se po mnenju mnogih zaključili, saj so današnji romani le še plagiati in trivialno zavajanje predvsem bralk … Ne bi mogoče morali pogledati drugače?

Zakaj tako cenimo Leonarda in Michelangela, zakaj nam ugaja lepotni tip Boticcelija, zakaj se nam zdi barok sicer že malo kičast, pa vseeno sprejemljiv? Mar res le zato, ker je od nekje daleč, ker so ga ustvarili ljudje, ki jih ni več in ker spoštujemo svoje prednike in njihovo dediščino?  Impresionisti so nam še blizu, ob ogledu Moderne galerije pa se mnogi mladi le še spogledujejo -  to je umetnost?? Da ne omenjam manjših modernih razstav, ki jih kar mrgoli. Kar je sveže, velja v večini za blef, za stvari, ki so na razstavnem prostoru le zato, ker se je pod enobarvno platno podpisala prava oseba.

 »To bi znal-a tudi jaz …«: znan stavek?

S tem stavkom se absolutno ne strinjam. Ne trdim, da nisi prav ti, ki to bereš, potencialni izumitelj novega odtenka rumene, vendar ali je res isto, ali jo odkriješ ti ali pa nekdo, ki se s tem ukvarja celo življenje, ki mu je hrana barva in žlica čopič? Dandanašnja umetnost ne temelji več na izdelkih, pač pa postaja proces. Bolj kot končni izdelek je važen potek. Umetnik se s svojim delom očiščuje, da ga razstavi, pa je prej kot kaj drugega srečen splet vez in poznanstev, ki so ga spravile v javnost … Ni torej enako, ali packo narediš ti ali nekdo, ki ga je kritika že odkrila. Njegova je bolj cenjena, ker ima pravi podpis  in ker se predvideva, da je za njo nekaj več. Packo si dovolimo razlagati na mnogo načinov in – mar ni ravno to čarobno, da si vsak razloži in v njej najde prav tisto, kar ga nagovarja oni trenutek, tisto, kar potrebuje za katarzo … Ali ni smisel dela (poleg očiščenja), da te pretrese, da se te dotakne, najsibodi da vzbudi tesnobo ali pa občudujoč "Uau, kako lepo". Nekoč so umetniki delali, da so preživeli, odkrili so jih meceni in jim dali naročila, slikarstvo je bilo obrt, v katero si prišel po družinskih odnosih. Današnja umetnost ni več obrt.

Mogoče ste že opazili, da hočejo mnoga dela vključiti vase gledalca ne samo kot pasivnega gledalca, ampak tudi kot osebo, ki delo soustvarja. Primer z decembrske razstave v Mestni galeriji (žal ne vem avtorja): umetnik je naslikal abstraktno platno. Obiskovalci razstave so bili povabljeni, da ga dopolnijo. Vsak dan naj bi platno slikal in na novo natisnil, nastala bi cela serija, ki bi kazala nastanek od začetka, od originala pa do končne slike. No, proti kuncu razstave so bila tam tri platna, kar nekako kaže na nezainteresiranost za sodobno umetnost.

Meja med umetnostjo in neumetnostjo se nevarno tanjša, včasih ni več razločiti, kaj je še in kaj ni več. Sama mislim, da velja za umetnost, dokler je za delom tudi nek proces ustvarjanja, ki je lasten le umetniškemu delu.
Danes slikajo in kiparijo, da opozorijo, da vzbudijo kritično misel. Kažejo na svet, da bi bil boljši. Tudi s črno barvo in novim odtenkom rumene. Vas ob sodobnih delih obide tesnoba? Ne samo, da so kritični do sveta;  ustvarjalci, ki so danes na vrhuncu svojih razstavnih poti, so okusili vojno ali pa jo čustveno gledali od daleč. Boli jih svet, boli jih, da ne morejo več slikati le lepih del. Tudi zaradi pomanjkanja presežnega. Če smo realni, še ne tako dolgo nazaj je bila umetnost povečini namenjena cerkvam ali pač drugim oblikam čaščenja božanstev (v mislih imam staro Grčijo). Jasno, da je bila lepa, saj je Bog lep. Jasno da so bile barve svetle, saj je On Luč. In Marija je bila popolna lepota, saj je Mati. Aktualni primer danes lepe cerkvene umetnosti je gotovo Rupnik s svojimi mozaiki. Krasen mozaik v Zavodu sv. Stanislava (da ne boste leteli ravno v Lurd ali Vatikan) je močan, da res ne moreš prikriti pozitivne osuplosti nad mogočnim delom. Lepota Lepote.  

 
Naj vam za konec razkrijem svojo najljubšo sodobno slovensko slikarko - Ireno Osterman. Njene slike so polne optimizma in sončnih barv, abstraktno razločne. Vsaka poteza, vsak odtenek vzbuja veselje do življenja. Vem, zdim se vam protislovna, prej zagovarjam temno sodobno umetnost, v resnici pa bi si v svoji sobi želela slikarsko delo svetlih barv in prijetnega občutja Irene Osterman. Vendar! To se dopolnjuje. Imamo lepo umetnost, ki nam ugaja, ki nas razveseljuje, ki nam riše nasmeh in tako, ki je temna, opozarja, budi … Obe je treba sprejemati in vrednotiti ne le po prvem vtisu lepo/ni lepo, ampak vključno s procesom nastajanja, okoliščinami, ki so vplivale na temo, in na umetnika, kaj si je mislil, kaj ga je prizadelo, kaj razveselilo … Šele s širšim pogledom bomo znali umetnost res ceniti in ji dati ceno, ki se ne bo štela le v evrih, ampak predvsem v bogatih trenutkih, ko jo bomo občudovali ali pač zavračali.