»Pospravi mizo!« »Pozdravi, ko prideš v hišo,« »To je bilo zelo lepo, kar si naredil,« zraven pa tudi pomoč brez besed, ko sestra nima časa iti v knjižnico, ali vožnja po naselju 50 km/h, čeprav je pred tabo tako lepa ravna cesta. Vzgajanje poteka celo življenje in v vseh situacijah, najbolj pa je opazno v družini. Na to smo se osredotočili tudi pri pogovoru v študentski skupini.

Psihologija, pedagogika, andragogika največkrat razlikujejo tri načine vzgoje:
AVTORITATIVNA VZGOJA: veliko je prepovedi, otrok se vzgaja s strahom. Stalno se postavljajo norme, starši izražajo svojo pozicijo moči.
PERMISIVNA VZGOJA: Vse je dovoljeno, starši so sužnji otroka, ta je brez omejitev, sam je za vse »odgovoren«, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja, argumentov in pregovarjanja.
DEMOKRATIČNA VZGOJA: Otrok je enakopraven član družine in ne njen center. Starši vodijo otroke s svojo avtoriteto. Občutljivi so na potrebe in želje svojih otrok. Starši in otroci se pogajajo in otroke spodbujajo k lastnim odločitvam.

Skrajnostim se je treba izogibati, smo se enoglasno strinjali. Ker pa trenutno poznamo vzgojo otrok samo v teoriji, smo opravili nekakšno refleksijo vzgoje, ki smo je bili deležni doma. Znano je, da dva človeka, pa čeprav sta iz iste družine, nikoli nista enako vzgojena. Vzgoja je pač eden tistih dejavnikov, ki ni niti pri dveh ne da enakih rezultatov. Predstavljajte si torej pestrost pogledov pri izbiranju »najboljše« vzgoje!

Razvila se je precej živahna debata, kaj je bolje: pogovor, avtoriteta, veliko ukvarjanja z otroki, občasno popuščanje … Na dan so privreli nešteti zabavni dogodki iz otroštva, pa tudi dileme ob vprašanjih, ali otroku dajati žepnino in koliko, ali kazni morajo biti in kakšne naj bodo, ali naj bodo znane že vnaprej ali otroka s tem le učimo preračunljivosti … Komentirali smo stavke, ki jih psihologi označujejo za nevzgojne, pa se jih zelo pogosto uporablja, npr.: "Kolikokrat sem ti že rekel ...", "Vseeno mi je, kaj počnejo in mislijo drugi!", "Pomisli, kaj vse jaz storim zate!«, "Tega še ne znaš ... Za to si še premajhen.«, "Nekoč, ko smo bili mi mladi ..."
Ali veste, kam vas lahko pripelje stalno ponavljanje otroku: »Bodi tiho!«? Nek štiriletnik se je odpravljal spat, še prej pa je z očetom zmolil Sveti angel. Da bi bilo lažje, sta povedala vsak eno besedo molitve. Oče začne: »Sveti …«, otrok: »angel«, oče: »varuh«, otrok: »moj«, oče: »bodi«, otrok: »tiho …«.

Vprašanje o vzgajanju kot bratje in sestre je spet sprožilo val spominov, kako npr. mlajši izzivajo starejše, čeprav jih imajo radi in so njihov zgled, ter o tem, kaj se starejši lahko naučijo od mlajših. Nabralo se je nekaj idej, kaj bi spremenili v načinu vzgoje naših staršev, strinjali pa smo se, da je krščansko vzgojo najbolje podajati s pozitivnimi/lepimi občutji že v otroštvu, saj je, kot pravi Dostojevski, »čudovit, svet spomin, hranjen iz mladosti, najlepša vzgoja.«

O vzgoji je res povedanega zelo veliko, pa tudi to ni nova ugotovitev, da v se v praksi ne spomnimo nobene primerne teoretične rešitve. A tudi če pozabimo vso teorijo, ne pozabimo vzgajati z zgledom in svojim življenjem.