Preden sem privolil v pisanje blogov, me je malce zaskrbelo, da se mi ne bo nič zanimivega zgodilo, in da bi moral ta "nič" potem deliti z vami. BIl sem namreč vajen pestrega vsakdana, zanimivih dogodovščin in srečanj - vsak dan kje drugje in zaradi drugega razloga - zdaj se je pa situacija nekoliko umirila. No, saj je podobno, ko človek cele dneve preživi pred knjigami in se uči za izpit in je videti, da gredo dnevi enostavno mimo. A sploh ni tako. Še zdaleč ne. Dovolj je, če narediš samo eno stvar rahlo drugačno in bo lahko cel dan čisto drugače obarvan. A meni tudi tokrat tega ni bilo treba. Sem se pošteno uštel. Dinamika odnosov na delovnem mestu in cela paleta doživljanj, ki jih spremljajo, je enostavno prebogata, da bi bilo lahko življenje dolgočasno. Ljudje smo res ena velika skrivnost! Pa med delom niti nisem utegnil o tem dosti razmišljati (včasih se celo pričakuje oz. zahteva od tebe, da ne razmišljaš :)), tako da misli pricurljajo na dan šele, ko se človek malo ustavi.

Sicer pa je naše podjetje s tem tednom bogatejše še za dve sodelavki in enega sodelavca. Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo to, da za dva niti miz še nimamo, kaj šele kaj več. Novo podjetje, pač, mizarji pa tudi ne naredijo pohištva čez noč. A se že nekako znajdemo. In to med tem, ko nam v pisarni barvajo stene. Tudi čas za kosilo je bilo potrebno rahlo podaljšati, poleg tega pa sem srečal še prijateljico Dorotejo, s katero se kakšne tri mesece nisva uzrla in je bilo treba priti na tekoče z dogodki, ki so se zgodili vmes. Bo pa potrebno še kakšno kosilo...

Danes sem bil po dolgem času že ob petih popoldne doma. Precej nenavadno - se mi zdi, da je bil še dan. To je "izkoristil" tudi Dr. Primož in sva skočila na eno pijačo. Tudi med ustvarjalo pavzo je namreč treba skrbeti za glasbeno-prijateljske vezi. Sicer pa se ubadava z organizacijo koncerta mednarodnega Kwa pol banda konec februarja v Ljubljani (25., natančneje), a je nerodno, ker še ni čisto jasno kje koncert bo. Saj bi šli kar na ulico ali pa streho kakšne stolpnice (kot U2-ji :)), ko bi bilo zunaj kakšno stopinjo topleje... A se bo že uredilo - ni (še) panike! Upanje umre zadnje... ;)

Čaupol!