Spoštovana bralka ali bralec tega bloga - bodi lepo pozdravljen/a! ;)

Pa drugač? :) Upam, da kar-se-da kvalitetno! Kar tvoje oči uzirajo sedaj, je novost tega portala in meni je pripadla čast, da prvi teden delim z vami delček svojega sveta. Lepo vabljeni, da pokukate vanj ali pa si vzamete še kakšno minutko več in se malo bolj razgledate. Vremenska napoved je dobra, tako da bo verjetno kaj videti, sprehod pa lahko opravite tudi v majici s kratkimi rokavi - v mojem svetu je vedno dovolj toplo...

No, pa je za nami še en ponedeljek... Eden bolj pestrih dni celega tedna, definitivno. Vsaj meni. Že jutranje vstajanje je cel podvig in gospod, ki me gleda iz ogledala mi ni niti najmanj podoben. Že dalj časa se sprašujem, kaj je to pošteno spanje, ki si ga že kar nekaj časa nisem uspel privoščiti. Ja, po novem sem začel zahajati v službo in kot pravi proletarec tam tudi preživljam večino svojega časa. Pa to sploh ni noben bav-bav. Pravzaprav je v službo čisto luštno hodit, le vsake toliko bi se moral začetek prestaviti na 11-uro. In konec na 13-to. V zadnjem času sem se s tremi stenami in oknom še nekoliko bolje spoznal, saj sem na delovnem stolčku ostajal do poznih večernih ur. Pa ne zato, ker bi tako rad delal (pretiravam pa jaz res ne - saj nisem trapast!), imel sem le eno plemenito željo in sicer - končati diplomo. In bolj ali manj mi je to uspelo - zdaj je spet v branju pri mentorici. Čist' neverjetn'! Je sicer malo dlje trajalo kot bi kdo to želel (no, nekako tudi meni že ni bilo več prav prijetno praviti, da še vedno pacam diplomsko...), ampak se zadeva zdaj ČISTO ZARES približuje svojemu kraju. Fajn občutek, res! Kljub temu, da sem morda videti tako, kot da bi me povozil tramvaj, mi srce kar igra. Tega so bili danes verjetno še na poseben način deležne moje skupine kitaristov. Kar tri imam ob ponedeljkih popoldne na MIC-u, vendar bolj ko je pozna ura, več energije imam. No, včasih se mi res sicer tudi malo zazeha, ampak to zgolj zaradi tega, da pretegnem obrazne mišice. Namesto telovadbe, ker ob ponedeljkih zanjo res nimam časa. Po službi se namreč skoraj direktno prelevim v strogega učitelja kitare (naj to verjame kdor hoče) in v tej vlogi ostanem skoraj do desetih zvečer. Potem pa kar paše malo pogledati tudi domače sobane in ena od zadevic, ki me prej ali slej pritegne je topla postelja. Spogledovanja z monitorjem imam za danes že dovolj (sploh pa bi bilo nerodno, če bi se iz tega razvila še kaj več...), tako da se iz preventivnih razlogov do nadaljnega poslavljam.

Bodite kvalitetno!