| ponedeljek, 21 januar 2008

Fant, ki ob zaključku srednje šole razmišlja tudi o možnosti, da bi vstopil v bogoslovje, se sprašuje, če je ob nekaterih resnih predsodkih, ki jih ima zoper Cerkev, smiselno narediti ta korak. Pozdrav!

Sem fant, star 18 let, in zaključujem srednjo šolo. Razmišljam tudi o možnosti, da bi vstopil v bogoslovje, vendar imam dvom.  Zanima me, kako naj se odločim, saj sem do določenih stvari v Cerkvi zelo kritičen. Če začnem pri spolnosti: mislim, da je tu cerkev zelo preostra ... in pri uporabi kondoma, in pri splavu in se z vsemi temi stališči ne strinjam. Enako
mislim, kar se tiče "cerkvenega bogastva" – mislim, da bi se morala RKC bolj posvečati pastorali ... da ne omenjam raznih afer. Kljub temu pa se zavedam, da Cerkev sestavljamo ljudje. Zanima me, kako naj tak človek postane duhovnik, kljub vsem predsodkom. ki jih ima zoper Cerkev.

me


Hvala za tvoje vprašanje. V njem prepoznam tvojo iskreno željo po pravih odgovorih. Kot sam praviš, si v dvomu zaradi določenih stvari, ki jih omenjaš. Verjetno bi bil zelo težko duhovnik, če bi se s posvečenjem, ki bi ga prejel, dal na razpolago Cerkvi, v katero pa ne bi zaupal. To bi bilo podobno poroki z žensko, ki ji ne bi popolnoma zaupal. Lahko si predstavljaš, da tak zakon že v osnovi nima dobrega starta. Torej, veliko, če ne skoraj vse, je odvisno od zaupanja. Tudi na duhovnikovi poti. Zaupanje pa je najprej izraz tvojega odnosa z Bogom. Kot gotovo veš, je duhovništvo božji dar, ki pa se ga da živeti le znotraj Cerkve. Zunaj Cerkve ne poznamo službenega duhovništva. To pomeni, da nekdo, ki je v sebi prepoznal pristno željo po duhovništvu, lahko ta dar razvije samo znotraj verujoče skupnosti, tj. Cerkve. Čeprav so tvoja vprašanja kar precej obširna, bom poskušal odgovoriti bolj na kratko.

Kljub temu, da nisi točno navedel, v katerem pogledu je katoliška Cerkev prestroga do vprašanja spolnosti, bi rad poudaril, da v bistvu vprašanja spolnosti ne moremo obravnavati kot več različnih vprašanj, ampak kot sintetičen sklop. Tak pristop omogoča, da v enem pogledu zaobjamemo tako vprašanje zakonske, predzakonske in zunajzakonske spolnosti in tudi vprašanje celibata. To, kar se na zunaj kaže kot prepoved (duhovnik ne sme imeti telesnih spolnih odnosov, pred sklenitvijo zakona ni dovoljeno imeti telesnih spolnih odnosov, mož in žena ne smeta imeti drugih partnerjev), v bistvu stvari ni prepoved, ampak potrditev in uresničitev temeljne človekove potrebe po darovanju samega sebe in po pripadnosti. Ta notranja drža pa pogojuje vsa štiri malo prej našteta področja človekove spolnosti. Po svojem bistvu vprašanje spolnosti torej ni vprašanje telesnih odnosov (v smislu spolnosti), ampak vprašanje pripadnosti, torej pozitivne odločitve za nekoga. Celibat torej ni prepoved, temveč globoko osebna potrditev, da je Bog tista ljubezen, ki najgloblje poteši žejo človekovega srca. Tako je tudi v življenju poročenih spolnost vprašanje čistosti srca in zvestobe. Glede na to pa sledi, da podaritev dveh oseb druga drugi ali pa podaritev, ki jo človek naredi za božje kraljestvo, izključuje druge podobne odnose. Prepoved, če se lahko tako reče, torej ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj in niti ni toliko prepoved kot pa svobodna odločitev za nekaj drugega. Ker pa je spolnost po svoji naravi naravnana k podarjanju, se pravi v osebni ekstazi, je pravzaprav podobna veri. Tako kot je vera „eksodus“ iz ozkega osebnega jaza, tako je tudi spolnost, kadar je prav živeta, preseganje lastnega egoizma v smislu neomajnega zaupanja v drugega. Tako so vse te stvari globoko povezane z našo vero. Tako niti ne gre toliko za prepoved, ki bi jo Cerkev nalagala svojim vernikom, ampak le za dosledno upoštevanje verskih načel. Glavni razlog, zakaj Cerkev vztraja pri celibatu, pa je ravno Kristusov zgled. Moški, ki se odloči za posvečeno življenje kot duhovnik, se s svojo svobodno odločitvijo pravzaprav odloči za Kristusov način življenja. Drugi razlog, zakaj Cerkev vztraja pri celibatu, pa je apostolska razpoložljivost.

Glede splava ti lahko odgovorim, da poskušaj imeti pred očmi predvsem eno stvar: življenje. Po mojem mnenju zagovorniki splava ne samo da kratijo pravico do življenja nerojenemu otroku, ampak tudi ponižujejo človeka v njegovem dostojanstvu. Kako je mogoče imeti zarodek, ki je plod dveh človeških bitjih, tj. odnosa dveh oseb, za nekaj neosebnega? Kako lahko človek rodi nekaj neosebnega? Se ti ne zdi, da je bil Bog prisoten tudi pri spočetju? Kako torej splav ne bi bil nekaj najhujšega proti življenju? Če je zarodek torej dovoljeno odstraniti kot nekaj neosebnega, potem to za mene pomeni, da je bilo tudi spolno dejanje med moškim in žensko nekaj popolnoma neosebnega in torej globoko razvrednoteno. Kdor je torej za splav, sebe doživlja kot stvar in ne kot človeško bitje. Seveda so tu možni razni ugovori: da nekdo še ni pripravljen na družino, da ne more sprejeti tega otroka, da je premlad, da je splav njegova pravica ... Splav seveda ni pravica, ker tudi otrok v bistvu ni pravica, do katere bi bili starši upravičeni. Otrok je dar in ga je tako treba sprejeti. To pa pomeni, da je nad vsakršno civilno zakonodajo, ki določa pravice. Položaj katoliške Cerkve je v tem vprašanju takšen, da problem gleda skozi oči nerojenega otroka in ne toliko skozi oči nekoga, ki mu otrok predstavlja oviro na njegovi življenjski poti. Pravzaprav se vprašanje splava in spolnosti globoko dotikata eden drugega. Ker spolnost za nas ne predstavlja več izraza pristne ljubezni, se pravi take, kjer gre najprej za podaritev samega sebe, je jasno, da otrok ni več dar, ampak nekaj motečega in česar se ne more sprejeti.

Kar se pa tiče cerkvenega premoženja in bogastva Cerkve, pa ne morem ničesar zagotovo reči. Osebno mislim, da bi Cerkev ne smela kopičiti bogastva. Strinjam se s teboj, ko praviš, da bi morala biti Cerkev bolj pastoralna. Naloga Cerkve je, da oznanja Kristusov evangelij. Iz izkušnje pa ti lahko povem, da je slovenska Cerkev izredno aktivna na pastoralnem področju. Toliko različnih skupin in dejavnosti ne najdeš v nobeni drugi slovenski instituciji.

Upam, da moje pisanje ni predolgo. Če bi se odločil za duhovništvo, boš seveda pri študiju teologije zopet naletel prav na ta vprašanja in imel tako možnost, da o njih spregovoriš tudi s profesorji, ki ti bodo predavali. Vsekakor pa ne bi bilo slabo, če bi se pred odločitvijo za vstop v semenišče ali v kakšno redovno skupnost prej odpravil na krajše duhovne vaje. Predlagam ti ignacijanske z osebnim duhovnim spremljevalcem, s katerim se boš lahko o marsičem pogovoril. Duhovne vaje pa so vedno milostni čas, kjer je glas Boga bolj slišen.

Kar se tiče tvojih vprašanj, naj ti še enkrat povem, da so legitimna in da odgovori nanja res niso lahki. Vendar, kot sem napisal na začetku, so temeljna do te mere, da bi jih moral razčistiti pred posvečenjem in ne po posvečenju. Je pa tako, da je vsak, ki se odloči za duhovništvo, na poti, na kateri ga spremlja njegov duhovni spremljevalec, spovednik, predstojnik. Vsi ti so postavljeni za to, da človeku pomagajo razviti klic in se dobro pripraviti na bodočo službo. Če bi sedaj res poskušal odgovoriti na tvoje vprašanje, bi na kratko rekel, da imej pred očmi predvsem dva kriterija: da je duhovništvo dar od Boga in da je vedno dar vsej Cerkvi. Kriterija sta torej dva: želja, ki jo nekdo čuti do duhovništva, in Cerkev, ki razločuje to željo. To pomeni, da je vsak moški, ki izrazi željo po duhovništvu, povabljen, da jo razločuje v določenem kontekstu, ki je lahko bogoslovno semenišče ali pa redovniški noviciat. Seveda to željo razločuje skupaj s predstojniki. Tako je v tem času vsakdo svoboden, da odide, če spozna, da to ni njegova pot. Predstojniki pa ga tudi lahko odslovijo, če sami vidijo, da ne gre za pravi klic.

Želim ti obilo blagoslova pri tvojem odločanju.

Tine Jenko

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4780-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti