Začelo se je. Pri meni s 15 minutno zamudo, ker sem pred tem korakala po hodnikih napačnega dijaškega doma. Mrzel januarski večer sem preživljala v družbi 30 dijakov v njihovem tedenskem bivališču v Mariboru. Na čelu kroga, v katerem smo sedeli, so bili trije moški. Bojan Kodelja, Zlatko Blažič in Andrej Fištravec. Bili so glavni gostje, ki so o problemu zasvojenosti z drogami razmišljali naglas. Kdor je bogat, naj deli bogastvo z drugimi. Vsi trije so bili dovolj bogati, da so nam poklonili svoje misli, vsak iz svojega zornega kota profesije in izkušenj.

Ariadnina nit pogovora je bilo večno vprašanje, ki se poraja v glavah mnogih. Zakaj se odločijo mladi za poseg po drogah, kaj jih zapelje v odvisnost?

Kot bivši zasvojenec z drogami je Zlatko odgovarjal z opisom tveganja. Iskanjem nove dimenzije, ki teži k iskanju ljubezni, kot temeljne človeške potrebe. Bojan prepoznava v mladih, ki zapadejo v droge, nesamozavest, Andrej pa je z zgodbo o mladih narkomanih iz ulic Ukrajine ponazoril problem današnje mladine, ki ji je ponujeno preveč lažnih idealov. Na odvisnot nihče ni gledal kot prevzem substance na fiziološki mehanizem. Fiziološki dejavniki bolezni so se jim zdeli obrobni. Zlatko ugotavlja, da je bila njegova prva odvisnost laž o sebi, laž, s katero si je pri 13. zagotovil občutek občudovanja. Fantaziral je o svojem jazu, kjer je bila njegova negotovost, nepopolnost prekrita. Zaradi strahu pokazati svoj resničen jaz je umetno pridobival samozavest in notranjo moč. Osnovni problem sodobnega človeka vidi v odtujenosti od samega sebe. Andrej je njegovo tezo potrdil z zgodbami o dvignjenih alkoholikih, ki jih je v diplomski nalogi obravnaval nek njegov študent. Na začetku vsake poti alkoholika je bil spit kozarec ali več z namenom postati družaben. Socialno kompetentni so postali šele s pijačo.  Zlatkov credo je svobodna volja vsakega posameznika, izbor med življenjem in smrtjo. Z opisom svojega bivanja v komuni je opisal svojo spremembo stanja biti. Zasvojenost je bila zanj podvig v trajno spremembo, novo rojstvo. Izbral ga je. V komuni, kjer se je izenačil z vsemi člani, je sčasoma začutil bivanjsko gotovost. Čisto banalne situacije so ga naučile prevzemati odgovornost.
In kako se je zavedel, da je rešen zasvojenosti? »Z občutkom izjemnega zadovoljstva, ki ne potrebuje nobene racionalne razlage. Ostaja čist občutek svobode.«

Z zaključnim vprašanjem, kako pomagati prijatelju, ki je zasvojen so sklenili večer. Zlatko verjame, da nihče ne more »rešiti« svojega bližnjega tako, da izbira namesto njega. Vse, kar lahko naredi je, da mu pokaže realno sliko, »jaz sem lahko drugemu le ogledalo«, pravi Zlatko. Bojan mu je pritrdil z lastno izkušnjo iz družine, kjer se sorodnik 27 let ni rešil spremljajoče odvisnoti, dokler se zanjo ni sam odločil. Bojan je ob tem opozoril na konkretne institucije tudi na svoj ne-odvisen.si, kjer je pripravljen prisluhniti vsakomur.

 Ne s pridigami, ne z dvignjenim kazalcem, ampak z zgodbami iz svoje zakladnice, so opozorili da se vsi v življenju soočamo z različnimi problemi, nalogami in izkušnujami. Naša največja moč je ravno učenje lekcij, ki nam jih ponuja življenje.
Prostovoljcem iz World Youth Alliane lahko z organizacijo večera vzklikamo pohvalo. Želimo jim, naj še naprej delujejo v svojem poslanstvu promocije, spodbude in gradnje resničnega življenja.

Več slik na http://www.flickr.com/photos/11832574@N06/