Maruša | ponedeljek, 07 januar 2008

ImageKakšno je vaše popolno leto? Je nekaj novega in drugačnega, nekaj prijetnega, mirnega, a hkrati nepredvidljivega? In dan se pozna po jutru, pravijo. Torej se tudi leto pozna po prvih dneh januarja?

    Verjetno veste nekaj stvari o romanju miru in sprave. O romanju, na katerega bratje iz taizéjske skupnosti vsak konec leta povabijo mlade iz vse Evrope. To je romanje, ki ga zaznamujejo mladi, občutek edinosti, miru, skupnosti Cerkve, upanja, smisla, sprejemanje brez če-jev. Res je neverjetno, kako se vse te vrednote, vse te stvari lahko zlijejo v eno molitev, v eno voščilo miru.

    Letošnje srečanje je potekalo v Ženevi. Mesto, že brez nas zelo veliko, je bilo tiste štiri dni preplavljeno z nasmejanimi obrazi. Domačini so nam, kot da ne bi bili mi »krivci« za ogromno gnečo na vlakih in avtobusih, prijazno pomagali z nasveti in klepetali z nami. »Veseli smo, da ste tu! Mesto je tako polno sreče in upanja. Tudi moja hči bo prišla na molitve ...« nam je povedal dobrodušen domačin. »Od kod prihajate?« Povemo mu, da iz Slovenije, morda pa je že kdaj slišal zanjo. »Ja, bil sem že tam! Iz katerega mesta?« Začudeni mu povemo. »Aha ...« In se skupaj smejimo.

Tisti, ki so se romanja udeležili že prejšnja leta, so nam, ki smo šli prvič, govorili o družinah, o prijateljih, o molitvi ... In vse to se je zgodilo. Ne zdi se mi smiselno, da bi vam govorila o poteku dneva, ker se tudi tam dan začne z jutrom in konča z večerom. Raje vam povem, kaj je nas, romarje, najbolj zaznamovalo.
    Najprej skupnost. Občutek povezanosti. Ko smo se zbirali na sejmišču, nas je bilo na tisoče. Čakali smo po pol ure, uro, a nismo bili slabe volje. Veliko ljudi je ta čas čakanja spremenilo v najlepši del dneva. Klepetali so s tistimi, ki so stali ob njih, kot da bi se poznali od vedno, peli pesmi v dveh, treh jezikih, kot da bi se zgodil manjši binkoštni čudež ...
Mladi, ki so sodelovali v delovnih skupinah, so nas vse presenečali s svojo zagnanostjo. Pobirali so smeti in se ob tem zabavali, delili hrano in tisočkrat zaželeli dober tek in srečno novo leto, na vsak hvala so odgovorili z nasmehom ... Ko smo čakali v vrsti na večerjo, smo naleteli na skupino Slovencev. »Bog požegnaj!« so zaželeli vsakemu, ki je prišel mimo. Bog jim povrni! S svojo prijazno željo so nas za ves večer spravili v dobro voljo.
    Posebna edinost nas je preplavila ob večerni molitvi. Ponavljajoče melodije, nagovor, tišina ... vse to ti je pomagalo, da si se zavedel moči molitve. Vseh tistih tisoč in tisoč ljudi je molilo za isti cilj. Brez sebičnosti. »Bog, pomagaj!« in »Bog, hvala!« je bilo izrečeno v isti sapi.
    Beseda mednarodno je bila v Ženevi več kot primerna. Bilo nas je veliko, govorili, peli, molili smo v veliko jezikih. Na vlaku sva s prijateljico spoznali dve dekleti s Hrvaške. V gneči smo se znašle v istem vagonu in začele pogovor. Onidve sta govorili v svojem, me v našem jeziku. In razumele smo se odlično, kar je bilo zame, ki nikoli nisem izgovorila niti stavka v hrvaščini, izjemno odkritje.

    In še ena stvar je, ki je vse, kar se je dogajalo, in vse, ki smo bili tam, zaznamovala – prisotnost Boga. V vsem. To je občutek, ki bi si ga želeli vedno. To je varnost, lepota, mir, enost ... in vse tako blizu popolnosti.
 
Image 
 

Zadnja sprememba: četrtek, 24 januar 2008
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2725-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti