| sreda, 02 januar 2008

Fant prvič doživlja resnično globok odnos do osebe drugega spola. Ob tem se v njem prebuja ljubosumnost na njeno preteklost. Rad bi odkril, kaj v njem je vzrok te ljubosumnosti. Pozdravljeni.

Star sem 21 let. Pred približno šestimi meseci sem prvič v življenju začel zvezo. Pred tem nisem imel niti ene, dejansko se niti poljubil nisem nikoli. Nimam problemov z videzom, nimam problem s komunikacijo, le okolica, v kateri živim, mi tega ni ravno omogočala. Čeprav sem srednjo šolo obiskoval v LJ in sedaj tudi študiram tu, nikoli nobeno flirtanje ni preraslo v kaj več. Še za roke nisem nikoli držal punce, niti hodil na pijače, zmenke. Do žensk sem imel vedno kavalirski odnos (posledica vzgoje), nisem bil šovinističen, mačističen, vedno prijazen in gentlemanski ... Vedno se je našla kaka, ki mi je bila všeč, toda nisem upal/želel pristopiti do nje, ker sem imel občutek, da bi se slej ali prej  končalo ali pa ker sem verjel, da veze na daljavo ne delujejo.

Sedaj na fakulteti sem spoznal dekle, ki mi je bilo na začetku samo sošolka, kasneje prijateljica in na koncu sva postala par. Stopnjevalo se je počasi, na začetku mi niti ni bila zelo privlačna. Tudi jaz ne njej. Zbližali so naju pravzaprav projekti na fakulteti, saj sva bila tako več skupaj in odkrila, koliko skupnega imava. In res - na koncu sem se noro zaljubil vanjo. Čeprav je od mene oddaljena res veliko in da je to veza na daljavo, me sploh ni motilo. Itak pa sva večino časa v Ljubljani. Vse, kar se tiče začetka in nadaljevanje razmerja je bilo krasno, od prvega poljuba do spolnosti.

Če sem rekel, da me prej ni močno privlačila, se je to spremenilo - ko sva se začela bolj družiti, mi je postajala vedno bolj privlačna in na koncu sem postajal vzburjen, če se me je zgolj dotaknila. Najina spolnost je enkratna. Njeno telo me dobesedno spravlja ob pamet.

V teh 6 mesecih sem doživel neverjetne duhovne spremembe pri sebi. Počutim se srečno, smiselno ... vse. Obema se je izboljšala samozavest in samopodoba. Skupaj doživljava nove stvari. Toda tu je tudi problem. Ona je 2 leti starejša od mene. Živela je v mestu, veliko doživela, potovala ... skratka, zelo polno življenje. Imela je tudi fante. Večino zgolj zaradi tega, ker je pač v mestu pač tako. Pravi, da ji celo niso bili všeč. Od tega je z dvema imela spolne odnose. Pravi da se pri njih ni mogla tako sprostiti kot pri meni in tudi spolnost ni bila tako enkratna. Počela naj bi to pač, ker se je počutila dolžno in ker navsezadnje ima tudi ona določene potrebe. Naj omenim, da je ena izmed teh dveh zveza trajala skoraj 5 let. Fant je bil iz tujine, z njim je še vedno v stiku, kar me dejansko ne moti. Verjamem ji, ko pravi, da je vse prejšnje zveze niso tako osrečevale kot jo ta, ki jo ima z mano.

Toda mene vsa njena doživetja neverjetno mučijo. Skoraj "ljubosumen/zavidajoč" (primernejšega izraza ne najdem) sem na vse njene fante, čeprav jih osebno ne poznam. "Ljubosumen/zavidajoč" sem na vse, ki jih je poljubila. "Ljubosumen/zavidajoč" na stvari, ki jih je doživela. Ob tem se počutim malce nesposobno, ker sem svoj prvi poljub doživel šele pri 20. Ob njej se počutim izredno srečnega, vse dokler me nekaj ne spomni na njeno preteklost. Te svoje ljubosumnosti ne kažem z nobenimi dejanji. Ne moti me, če gre ven. Ne nadzorujem je. Celo sam jo spodbujam. Tudi ne moti me, da se pogovarja s prejšnjimi partnerji. Želim, da ohranja stike, saj predstavljajo precejšen del njenega življenja, čeprav bi jih ona zavrgla zaradi mene, da ne bi bil ljubosumen. Toda naredili so jo tako kot je in v tako sem se jaz zaljubil. Zaupam ji popolnoma, saj ji 100% verjamem, ko reče, da me ljubi. Pustiva si dovolj svobode, da oba normalno živiva, po drugi strani pa imava željo vseskozi biti skupaj. Ljubezen ji skušam neprestano izkazovati. Pazim na mejo, da ne bi pretiraval ali da je ne bi s čim užalil. Ve, da jo imam izredno rad, da je ne bi nikoli prizadel. Želiva si srečo. Vse, kar počnem, je namenjeno njej. Uživava v pogovorih, stvareh, ki jih počneva. Tudi ko se pogovarjava o tem, da sem skorajda ljubosumen na njeno preteklost, je razumevajoča, toda ker je to zadnje čase malce prevečkrat tema najinih pogovorov, se bojim, da bom na tak način sabotiral najino razmerje, saj se ob tem vedno bolj nelagodno počuti. Celo zelo resno sva razmišljala, da bi končala, saj noče, da sem ob njej nesrečen, toda ko se pogovoriva, sva še bolj nora na drug drugega, vse dokler me spet kaj ne spomni na to.

Jaz je tudi ne bi rad "pustil" oz. bil brez nje. Ljubosumen sem samo na njeno preteklost. Zaradi tega mi ni čisto nič manj privlačna. Niti ne čutim manjše ljubezni do nje. Toda vsakič, ko me kaj spomni na preteklost, me začne izredno mučiti. To želim sicer skriti pred njo, toda prav začuti, da me nekaj muči. Jaz pa ji nočem lagati oz. prikrivati.

Naj povem, da sem drugače čisto psihično stabilen, brez kakršnih slabih doživetij v mladosti. Študij mi gre zelo v redu. In nimam nobenih drugih težav. Samo želim spoznati, zakaj se tako slabo počutim in zakaj sploh mislim na njeno preteklost, glede na to, da ona večino časa ne. Ter najhujše, ali je smiselno vztrajati v zvezi, v kateri te vedno več stvari spravi v tako razmišljanje. Ker mi ona izredno veliko pomeni in jo želim obdržati v svojem življenju bi se zanjo prav rad izboljšal.

Lost


Govoriš o svojem problemu, ki je ljubosumnost na dekle, zlasti na njeno preteklost, njene zveze in vse, kar je v zvezi s tem doživela. Praviš, da si si poskušal najti odgovore s pomočjo transakcijske analize, pa ti to ni uspelo. Ker si šel po tej poti, predpostavljam, da se zavedaš, da je problem nekje globoko v tebi, da pravzaprav nima zveze s punco in njenimi doživetji, oziroma njeno preteklostjo.

Stvari, ki so v nas in pridejo na površje kot problemi na določenem področju, so res globoko zakopane in na prvi pogled  nimajo zveze s tem, kar doživljamo kot težavo. Zato je pot do njih velikokrat dolga in zamotana. Zato se mi ne zdi tako nenavadno, da ti zaenkrat s transakcijsko ni uspelo priti do vsaj delnega uvida. Mislim pa, da se ti bodo postopoma stvari malo bolj razjasnile.

Poskušala ti bom pomagati pri tvojem razmišljanju in iskanju odgovorov z nekaterimi vprašanji, na katera si boš skušal odgovoriti.

Najprej praviš, da si v srednji šoli, oziroma do približno 20. leta bil prijazen, gentlmanski fant. Nobeni punci se nisi približal. Tvoje vedenje je bilo pogojeno z vzgojo, ki se je bil deležen. Kakšna je bila ta vzgoja v pogledu odnosa do lastnega spola in v pogledu odnosa do drugega spola? Kdo je bil tisti, ki ti je v bistveni meri posredoval tovrstno vzgojo, stališča, vrednote? V kakšnem odnosu si bil s svojo materjo, s svojim očetom? …

Drugo področje je tvoja spolnost. Praviš, da do te zveze nisi imel tovrstnih izkušenj oziroma se tudi  sploh v  to nisi spuščal. Danes pa ti to predstavlja tako rekoč osrednje doživetje v odnosu do dekleta, že tako, da ti je skoraj moteče. – Premisli, kaj  zate pomeni, če je tvoje spolno doživetje tako, kot je?  Kaj ti je pri tem važno? Kako bi se počutil, če bi bilo obratno kot je sedaj ali vsaj bistveno drugače?  Kaj bi mislil o sebi in o svoji seksualnosti? S čim si pri sebi bolj zadovoljen glede seksualnosti in zakaj?

In končno tvoja ljubosumnost na dekletovo preteklost.
Ljubosumen si na tisto, kar je ona imela in ti ne. S čim si bil pri sebi v preteklosti tako nezadovoljen? Ali morda: na kaj si bil pri sebi v preteklosti ponosen (v odnosu na nasprotni spol in tudi v odnosu na svoj spol)? V čem si se glede tega razlikoval od drugih?

Tu je nekaj vprašanj, ki ti bodo kot lučke, s katerimi boš posvetil v skrite kamrice svoje duše. Morda se ti kakšna stvar razjasni, posveti, postane bolj razumljiva. Ni rečeno, da se bo to zgodilo, ko si boš prvič postavil vprašanje. Morda  se posveti, ko boš dalj časa razmišljal.
Nikar prehitro obupati. Ta pot je dolga in iskanje je dolgotrajno.

Sprašuješ se, ali vztrajati v zvezi, kjer te vedno več stvari iz dekletove preteklosti spravlja v ljubosumnost. Moja misel na to vprašanje: prvič resnično doživljaš globok odnos do osebe drugega spola. Problemi so vzniknili, ker je odnos tako globok in resen.  Rešitev torej ni v tem, da zbežimo iz takega odnosa, ampak da se 'pozdravijo' problemi. V površnih odnosih oziroma zvezah boš morda imel manj težav, te pa ne bodo zadovoljevale, osrečevale.


Želim ti uspešno soočanje s samim seboj! Lep pozdrav,

Anica Uranjek


 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 5399-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti