Marko Kržišnik | petek, 21 december 2007

ImageV sredo sem bil v Ljubljani. Odšel sem po nakupih in nemalo sem bil presenečen, ko sem v enem izmed trgovskih centrov bil na blagajni obdarjen z mandarinami. In to kar tako, za lepši december. Pozabil sem že na težo dneva, ko sem se bližal centru mesta in sem se srečal s šestindvajsetimi kilometri lučk. V vedrem razpoloženju sem se smejal zamisli, da so verjetno vsi trije dobri možje stopili skupaj in obdarili vse stanovalce in obiskovalce naše prestolnice. Zapeljem na parkirišče pred Cankarjevim domom in ne boste verjeli; prijazen fant mi maha in mi takoj pokaže prosto parkirno mesto. Ker sem bil že pozen, sem bil pomoči toliko bolj vesel. Hitro se odpravim proti Frančiškanski cerkvi na tromostovju v želji, da ujamem študentsko mašo. Preden se dobro zavem, mi levi in desni sosed podarita roko v znamenju miru. Čutim kako me obdaja občutek domačnosti. V tej notrnanji zatopljenosti, v temi skupaj zaključimo z Angelčkom. Odpravim se k izhodu in za slovo prejem nekaj priročnih lističev s prijaznimi vabili. “Danes je res blagoslovljen dan,” odmeva v meni, ko se peljem proti domu.
   
To je bil utrinek iz mojega večrnega razmišljanja o idealnem sprejemanju minulega dne. V resnici je bilo moje doživljanje dogodkov nekoliko drugačno.

V sredo sem v bil zares v Ljubljani. V trgovskem centru sem skeptično sprejel podarjene mandarine. V mislih mi je namreč ostajalo deset minutno iskanje parkirnega prostora. Poleg tega sem poskušal razumeti nove tržne prijeme in preračunljivo sem tuhtal, po kako nizki ceni morajo pravzaprav dobit te uboge mandarine. Zapeljal sem se proti centru. Ves čas sem nejevoljno zmajeval z glavo. Pa saj je komaj začetek decembra in že vse osvetljeno. Da ne govorimo o svetlobnem onesnaževanju in dejstvu, da enega primernega stadiona v prostolnici pa še zdaj nimamo. Za to pa je denar ali kaj! Ker sem po tretjem krogu po Ljubljani obupal, sem zapeljal na drago parkirišče pred Cankarjevim domom. En brezdomec me že čakala, da me ujame. Kaj res misli, da mu bom za to, ker mi je pokazal eno izmed stotih prostih parkirnih mest plačal?! Res sem bil  pozen, a sem vseeno zavil k maši. Vsaj malo miru pred decembrskim vrvežem. Komaj se umirim, že me zmoti sosed, ki se obrača k meni. Pozdrav miru, pa kaj. Če bi mi zares dal mali miru, vsaj tu v cerkvi. Pri patrih frančiškanih so verjetno sprejeli varčevalne ukrepe in že med zadnjo pesmijo ugašajo luči. Verjetno bi radi zaklenili cerkev in želijo, da se čimprej poberemo. Pa še en kup reklamnega nasilja pred vrati. In to pred vrati cerkve!! Seveda ne vzamem nobenega letaka, ampak jo raje hitro popiham domov.

Šele ob večerni molitvi ob koncu napornega dneva sem šele spoznal, da se bliža Božič. Med nas prihaja dete Jezus. Vsak otrok sprejema darilo z veseljem. Veseli se vsega, kar mu podarimo. In prav tega se verni in manj verni ob Božiču učimo. Sprejeti z ljubeznijo tudi tiso kar ni dano iz ljubezni. To ni naivnost, kar je otrok, ki ga pričakujemo dokazal na križu. To je vsakodnevna odločitev. Imeti vedno pred očmi preračnuljivost, gojiti jezo nad vodilnimi v družbi, vzvišeno zmajevati z glavo nad tistimi, ki prosijo, se bati stopati v stik z bližnjimi, se oddalejvati od preprostih trenutkov veselja in mrko zreti v veselo dogajanje življenja okoli nas. Vse to je teža našega vsakdana, ki nam brani v čistosti odpreti otroške oči in se veseliti novega rojstva.

Še je nekaj časa. Sprejmimo zunanja znamenja z notranjim veseljem.

 

Zadnja sprememba: nedelja, 23 december 2007
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2946-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti