Bog meNE briga. (Vikend za mlade v Planini pri Postojni, 8. - 9. 12. 2007)

Koliko mladih, koliko veselja in upanja! To so osnovne tri značilnosti tokratnega vikenda za mlade, ki ga je organizirala skupnost Emanuel pod ožjim imenom e-mladi skupaj s prijatelji. 70 tistih, ki nas Bog briga, nas je bilo skoraj preveč za dom skupnosti Marijinega dela, ki nas je prijazno gostil v majhni vasici blizu Postojne. Če smo se pri obrokih malo stiskali, pa je ta množica pokazala drugo plat že takoj na začetku vikenda, ki smo ga začeli s slavilno molitvijo. Teja nam je najprej razložila, da gre pri slavilni za svetopisemsko molitev, ko se Bogu s pesmijo in ploskanjem (včasih tudi plesa ne manjka) zahvaljujemo za vse, kar dela v naših življenjih. In res, petje in ploskanje, zraven pa še bučna inštrumentalna podpora so poskrbeli za to, da je cela hiša občutila atmosfero mladosti.
Nato smo se premaknili nadstropje višje, kjer smo poslušali predavanje bovškega kaplana Primoža, ki nam je spregovoril o Božji ljubezni. Poudaril je, da pri govorjenju o njej nikakor ne moremo iti mimo osebe Jezusa Kristusa, ki je izpolnitev Božje ljubezni do vseh ljudi. Dodatna potrditev tega je bilo pričevanje enega izmed udeležencev, ki je sledilo predavanju in v katerem smo res lahko začutili in spoznali Božjo bližino v človekovem življenju. Ja, počasi nam je postajalo jasno, da se mi brigamo za Boga zato, ker se on tako neizmerno briga za nas.
Popoldanski del smo začeli v sproščenem vzdušju sprehoda, kjer smo prek igre zaupanja spoznavali drug drugega. Sledile so delavnice, ki so govorile o molitvi, o malikih in o naši podobi Boga. V enem stavku: »Res so zažgale!« Da pa bi se še bolj približali viru tega »ognja« v nas, smo se odpravili v župnijsko cerkev, kjer smo imeli adoracijo – čaščenje Najsvetejšega. Najprej smo poskušali ozavestiti to, da je pred nami res tisti Jezus, ki je pred toliko in toliko leti hodil po Galileji in učil ter ozdravljal ljudi. Zato tudi danes živi tukaj med nami! Temperatura v cerkvi je vse bolj padala, a ker smo se ogreli v srcih, smo bili pripravljeni narediti še korak dlje. Mnogi izmed nas so se odločili za molitev, ko drugi molijo zate. Spet gre za sledenje zgledu apostolov, ki so se zahvaljevali in prosili drug za drugega. Kdor pa se je vrnil v hišo, je lahko izkoristil priložnost za spoved. Večer smo začeli z odlično večerjo, ki je bila rezultat dela pridnih deklet. Za tem smo si ogledali film z naslovom 'Zgodba o rojstvu'. Film na zelo življenjski način prikaže veselje in stisko Jožefa in Marije od oznanjenja do rojstva Jezusa.
Še posebej smo se skušali približati liku Marije, kar nam je olajšala Bernarda, ki nam je naslednji dan dopoldne spregovorila o njej. Vendar, da ne boste mislili, da je bilo vmes samo spanje; kje pa! Imeli smo tudi nočno adoracijo, kar pomeni, da je po koncu filma, ki se je končal z rojstvom, med nas zopet prišel živi Jezus v hostiji. Odnesli smo ga v kapelo, na steni pa nas je že čakal seznam, na katerega smo se v polurnem zamiku napisali vsi »nočni stražarji«.
V nedeljo smo imeli poleg že omenjenega predavanja, iz katerega so mi najbolj v spominu ostale besede o Mariji kot tisti, ki razume naše stiske ob izgubi Jezusa in posledično ne-veri, saj ga je skupaj z Jožefom sama izgubila za trdi dni v templju; tudi sveto mašo. Podobno kot  pri sobotni maši, nas je tudi tokrat v pridigah spodbujal Jošt, duhovnik iz Skupnosti Emanuel. Zelo nazorno je dejal: »Vi mladi ste upanje slovenske Cerkve!« Ker je Jošt tudi slikar, nam je pred nedeljskim kosilom pokazal eno izmed svoji slik na kateri je križani Jezus. Ob pogledu na njegov obraz smo v tišini molili. Zatem je sledila še kratka refleksija in ponovna stiska s prostorom pri kosilu, na katero pa smo se že povsem privadili in bilo nam je prav hudo, da smo morali že oditi nazaj domov.
Polni veselja smo se poslavljali s 'se vidimo' na naslednjem vikendu.