Darja Justinek | ponedeljek, 10 december 2007

Odpušča vsem, ki so jo tako ali drugače prizadeli, sebi pa ne zmore odpustiti. Zaničuje se, počuti se krivo za vse. Kaj je narobe z njo?

Zdravo, v zvezi sem že skoraj eno leto, moj problem pa traja skoraj prav tako dolgo kot zveza. Morala bi biti srečna, pa nisem. Občutek imam, da me bo vsak čas razgnalo ... Stvar je taka:

To je moja prva resna zveza. Moj fant bo star 19. Ta fant je bil moj prvi za vse ... in tudi jaz sem bila prva, s katero je šel do konca. Ne rečem, zveze je imel že pred mano. Poleg tega je imel že prej blazno veliko
izkušenj. In dve dokaj resni zvezi. Večkrat se zaradi tega sekiram. Ker mi pove veliko o svoji preteklosti, če ga le vprašam, tudi vem veliko. In te stvari niso ravno balzam za moja ušesa. Mislim, da imam nizko samopodobo, da razmišljam o stvareh, ki so že minile. Vidim njegovo bivšo in zagrabi me takšen obup, da bi se kar zjokala. Poleg tega pa imam še eno težavo. Na začetku zveze, torej prve tri mesece, se mi je zgodilo nekaj neprijetnosti. Ker sem bila premalo odločna in se nisem znala postaviti zase, pa tudi zato, ker nisem vedela, kaj imam, sem pustila dvema fantoma, da sta me grdo izkoristila z otipavanjem, itd. ... Najhuje pa je, če se spomnim tiste neodločnosti. Tiste nemoči, vdanosti v usodo. Že od nekdaj, že od otroštva sem bila veliko pripravljena storiti za druge, zase pa nič. Zato sem se vdala tudi takrat. Ni mi bilo všeč, ampak sem jima pustila ...

Po mesecu dni najine zveze je bil še nekdo. On je bil zelo v redu oseba, razumevajoč in prijazen. Punco je imel že 2 leti, in tudi meni se je zdel simpatičen. Ko sva nekega dne na poti domov govorila, sem se "streznila
od pomislekov o zvezi z mojim fantom", ko mi je rekel, da je njegov namen zame pustiti punco. Pa sem mu vseeno pustila, da me poljubi, ker sem se bala, da bo žalosten, če mu tega ne bom dovolila. Šele pozneje sem zbrala pogum in ga zmogla razočarati.

O vsem sem povedala fantu in prijateljem. O VSEM. Trajalo je, da sem se odprla, ampak sem se. Sama sem odkrila, da tudi moj fant ni bil iskren z mano ... Svoji bivši (in najresnejši punci pred mano) je pisal grozne stvari, ona pa njemu. Domnevno iz zafrkancije, ker ga je tako napadala (z osvajanjem), ko sta se nazadnje videla. Fant mi je rekel, da jo je želel samo osmešiti. In moram reči, da mu verjamem in sem mu odpustila. Zakaj pa ne morem odpustiti sebi? Za vse moje dvome v preteklosti, ko še nisem verjela, da je lahko najina zveza tako uspešna, kot je? Ko nisem verjela, da bo pripravljen ostati z mano, ker sem mislila, da se me bo naveličal in se zaradi tega nisem hotela navezati? Ne vem več, kaj naj naredim, ker je vsakič samo še huje. Vsi so me tolažili, zdaj pa prijateljice počasi "odhajajo", ker pravijo, kako da pretiravam. Tudi fant me ima že dovolj. Pravi, da se je pač zgodilo, kar se je moralo. In da če zdaj mislim drugače, je to lahko le pohvalno. Občutek imam, kot da si tega ne smem in ne morem odpustiti. Ne cenim se, zaničujem se. Ne morem drugače. Sleherno minuto mislim na vse to. Samo ko spim, se zdi vse v redu. Ne morem več, preprosto ne morem več. Vse sem mu že povedala, kar sem lahko. O vsem skupaj ve še več kot jaz ... Ampak ne, še vedno nadaljujem s starimi vzorci in cele dneve jokam. Rada bi našla način, da se sprijaznim in grem dalje. Da bi, ko bi pomislila na to, občutila le veselje ob tem, kar imam zdaj. Brez bolečine, brez obupa ali strahu. Vsem znam odpustiti, le sebi ne. Kaj je narobe z mano? Za vse se čutim tako krivo ... Prosim, povejte mi, kaj naj naredim? Ne vem več, kdo sem ...

Lp, Lara

 

Draga Lara, 

si v obdobju odraščanja, v obdobju odkrivanja in graditve lastne identitete. To obdobje je čustveno zelo pestro, saj sami pred seboj, pred drugimi in ob drugih preizkušamo trdnost in trajnost čustev. To je obdobje učenja odnosov, ki so zaradi čustvenega doživljanja velikokrat nesigurni. Posledično dvomimo vase in tudi v druge. Za nekatere najstnike so odnosi v tem obdobju zelo naporni, saj je to obdobje posvečeno odkrivanju tega, kdo sem, kaj pomenim drugim, kaj pomenim sebi. Če se je potrebno vzporedno s temi mislimi in doživljanji ukvarjati še s partnerskim odnosom, je lahko to resnično prevelik zalogaj za posameznika. Postajamo nesrečni, trpimo in se ukvarjamo z malenkostmi, ki so v očeh drugih nepomembne, nam pa preokupirajo misli in čustva. Drugi nam očitajo, da kompliciramo. To se dogaja tudi tebi, draga Lara, ali ne?

Ko ponovno prebiram tvoje pismo, začutim, kako zelo govoriš jezik posedovanja (imeti fanta, moj fant – kakor da je ta tvoj fant tvoj predmet in ne oseba) in pogrešam jezik ljubezni (rada se imava, zaupava si, meni pomeni vse). Kadar govorimo in doživljamo jezik ljubezni, nas drugi fantje ne morejo več premakniti in nam je vseeno, če bodo drugi fantje žalostni ali veseli, kadar jim ne ustrežemo po njihovi volji. Nam je pomemben moj fant in moj odnos z njim. Draga Lara, prav nič ti ne očitam, le rada bi te spomnila na to, kaj je resnična ljubezen in kako se ob pravi ljubezni odzivamo na druge. V našem življenju pa velikokrat naredimo vse, samo da bi bili sprejeti, ljubljeni in da bi ugajali drugim– včasih, žal, na napačen način. Tako si se tudi ti odzvala na osvajanje drugih fantov.

Rada bi ti povedala, da so fantje v odnosu do spolnosti malo drugačni od nas, deklet. Fantje zelo močno in na drugačen način doživljajo spolnost. Njihova želja po spolnosti jih tako močno pritegne, da so za svoj cilj, da bi pridobili dekle, pripravljeni dekletu vse obljubiti ali celo zanikati ljubezen do svojega dekleta (sprašujem se, kakšna je ta ljubezen). Imajo namreč eden in edini cilj, ki je trenuten – zadovoljiti močno potrebo po spolnosti. Ko je fantova potreba zadovoljena, pozabi na obljube, ki jih je dal dekletu, in z lahkim srcem odide. Dekle pa si predstavlja, da je spolni odnos odraz fantove ljubezni, zato ostane razočarano. Samozavestno dekle se uspe upreti tej močni fantovi želji in ko se fant »strezni«, na dekle ni jezen, ker mu ni pustilo blizu. Celo nasprotno, začel jo bo spoštovati, ker se mu je znala upreti. Fantje, ki res ljubijo svoje dekle, je ne silijo v nič, kar bi bilo proti njeni volji, niti ne hodijo k drugim dekletom. Kadar se dva ljubita, si dovolita spolnost takrat, ko sta oba pripravljena nanjo in ko se počutita sprejeta drug od drugega in varna. To pomeni, da si bosta delila najintimnejše trenutke brez bojazni, da bosta drug drugega izigrala.

Kot si opisala v tvojem primeru, se nam lahko zgodi spodrsljaj, vendar o njem ni modro govoriti svojemu partnerju. Tisti, ki ga je polomil, kmalu na dogodek pozabi, partner pa morda tega ne bo zmogel in ga bo v bodoče dajal dvom in ne bo imel zaupanja v nas. 

Draga Lara, preteklost ni pomembna, za vaju je pomemben vajin odnos in sedanjost. Vsak odnos je specifičen - na različne ljudi različno reagiramo – npr. pri enem fantu bomo zelo ljubosumni, ob drugem pa prav nič. Odnos je »ples osebnosti« dveh posameznikov, ki drug v drugem odkrivata lastnosti, ki so bile morda skrite našim očem in smo še sami nad seboj presenečeni, da se tako odzivamo. Tudi tebi se dogaja, da ne moreš pozabiti preteklosti, preganja te strah pred izgubo fanta, čeprav ti je že s tem, ko leto dni vztraja s teboj, dal vedeti, da zanj nisi samo začasna zgodba. Sprejmi lepoto življenja in vajinega odnosa ter se prepusti toku življenja in tako vsak dan znova - boš videla, da ti bo lažje.

Blagoslavljam tebe in tvojega fanta,

Darja Justinek

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4699-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti