Hei! Jaz sem se odločila, da vam pišem zaradi mojega problema, ki se je sprva zdel mala zadeva, a zdaj mi predstavlja največje breme!

Ko sem bila stara 4 leta, sta se starša ločila, ostala sem pri mami, a ker je ona imela gromozanske težave s pijačo, me je sodišče dodelilo očetu. Jaz tega nisem želela, a sem vseeno morala k njemu. Vsa ta leta, ki jih preživljam pri njemu, so zoprna. Ima novo žensko in tudi z njo otroka, in jaz se počutim, kot da ne sodim med njih! Ker je oče zelo strog in ne zna kazati čustev in me tudi za vsako malenkost kaznuje, si mu nisem upala povedati za ocene in probleme v šoli, ŠE ZDAJ SI NE UPAM! Ne dolgo nazaj spet nisem povedala in vem, da ko bo šel v šolo, bo doma spet vse narobe!

Navadno nikamor ne smem, vzame mi telefon in internet, doma se z mano nihče ne pogovarja, kot bi bila nekakšna smet! Mogoče res ni prav, da mu ne povem in mu lažem za ocene, a tako vsaj pridobim na času njegovega zmerjanja, saj me njegove žaljivke močno prizadenejo!

Sedaj v 2. letniku gimnazije sem začela razmišljati, da meni ni potrebno prenašati vsega tega in me zanima, kaj vi mislite o tem. Kam naj grem? Naj pripišem, da je mami v zelo slabem zdravstvenem stanju, ne more hoditi, poškodovane ima možgane, k njej ne morem, h komu od  sorodnikov pa si ne upam, saj vem, da bi me oče iskal in ko bi me našel, bi bilo še huje!! Imam pa fanta, s katerim se resnično odlično razumeva in me pri vsem podpira, ponudil mi je celo stanovanje in vstop v njegovo družino, če pri očetu ne bom mogla več! Ne vem pa, če bi bilo prav, da grem že pri 16-ih??? Pri očetu pa ne morem več zdržati, dovolj mi je tega, solz in trpljenja!

Prosim za vaše mnenje in se že v naprej zahvaljujem za odgovor, vsaka pomoč bi mi prišla prav! Lep pozdrav!

Leya

Draga Leya!

Skrbno sem prebrala tvoje pisanje. Verjamem, da ti pri vsem, kar se dogaja s tabo in tvojo družino, ni lahko pri srcu. Kot si napisala, je tvoj osnovni problem slab odnos z očetom. Verjamem, da te prizadene njegova strogost in povsem te razumem, da bi si želela več svobode. Vendar je tudi res, da še nisi polnoletna in zato še ne moreš samostojno odločati o uresničevanju svojih želja. V vsakem primeru je oče pred zakonom tvoj skrbnik in zastopnik in ti tudi beg k fantu ne bi veliko pomagal, saj bi se morala vrniti k očetu. Nisi povedala, ali si se poskusila kdaj z njim resno pogovoriti in mu pojasniti svoje ravnanje. Laži res niso najbolj posrečeno sredstvo za vzpostavljanje dobrega odnosa z očetom, da bi ti lahko zaupal, bil prepričan, da boš odgovorno sprejela obveznosti, ki jih imaš do šole in doma. Verjetno je tudi obremenjen z nič kaj rožnato usodo tvoje mame in se boji, da bi kaj podobnega ne doletelo tudi tebe. Veš, tudi odrasle je strah, starši se bojimo za svoje otroke, četudi to svojo bojazen včasih kažemo na precej nenavaden način – s strogostjo in prepovedmi, tako kot tvoj oče. Trdno verjamem, da te ima rad in bi te rad zaščitil pred nevarnostmi življenja, kolikor pač more. Trdno tudi verjamem, da bi se morala iskreno pogovoriti. Večkrat, da bi razčistila ta nesrečni kup nesporazumov, ki je zrasel med vama. Nisi povedala, kateremu od odraslih v svoji okolici lahko zaupaš (sorodniku, družinskemu prijatelju ...). Če taka oseba je, potem ti mogoče ona (ali on) lahko pomaga, da se z očetom pogovorita. Če take osebe v tvoji okolici ni, potem ti pri vzpostavljanju dialoga z očetom mogoče lahko pomaga kdo iz šolske svetovalne službe ali iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (Gotska ul. 18, Ljubljana; tel.: 01- 583 75 00 – če nisi iz Ljubljane, ti bodo vedeli povedati, kje v tvoji bližini je podoben center). Vsekakor pa se ne prenagli in se ne odločaj o tako pomembnih rečeh kot je odhod z doma, ne da bi prej temeljito premislila o posledicah, ki jih takšna odločitev utegne imeti za tvoje nadaljnje življenje. Prepričana sem, da se boš pravilno odločila in našla pot iz svojih trenutnih zagat.

Prisrčno pozdravljena!

Darja Marija Butina