za študentsko skupino Alexander Jerman | četrtek, 29 november 2007

drevozivljenja.gifSe strinjam z odzivom Cerkve na aktualna dogajanja?

Za dober uvod smo si poskušali odgovoriti na vprašanje "ali naj se Cerkev (kot institucija) odziva na dogajanja v družbi" in med sabo prišli do podobnih odgovorov. Strinjali smo se, da se Cerkev kot ustanova z moralnimi in etičnimi načeli na nekatere dogodke mora odzivati, toda za druge mislimo, da se ji ne bi bilo treba (uradno) izreči. Hitro smo trčili v konflikt Cerkev - ustanova vs. Cerkev - ljudje. Poskušali smo si na hitro razjasniti, kakšna je vloga predstavnikov Cerkve (škofov) in kakšna je vloga posameznika ter hitro prišli do sklepa, da so 'opazne' le izjave višjih dostojanstvenikov, ne pa tudi laikov. Se laiki skrijemo, ker se bojimo (medijskega) linča, ali pa naše mnenje ni pomembno, če smo 'verni'? Opazili smo, da nas vse moti nemoč, ki jo kot ljudstvo Cerkve čutimo. Pogosto izjave cerkvenih dostojanstvenikov delujejo oddaljeno in ne, kot bi govorili v imenu nas vseh. Gotovo ima Cerkev pravico (in dolžnost) da oznanja nauk v skladu z Resnico, toda telo Cerkve smo mi - večinoma laiki. Mislimo, da bi se morala Cerkev bolj truditi za vključevanje neposvečenih ljudi, kar bi dalo Cerkvi tudi v javnosti drugačno podobo. (Misel enega izmed nas je bila, da moramo tudi 'verniki' skrbeti za všečno reklamo.) Na ta način - s 'splošno debato znotraj članstva' - bi morda v javnosti Cerkev izgubila nekaj 'pravovernosti', ker je pač za debato potrebno nekaj neusklajenosti. Kljub temu se nam zdi to potrebno, saj 'sama hirearhija' v današnji družbi težko deluje (ni sprejeta).

V zvezi s samim nastopanjem v javnosti pa imamo pravzaprav nedvoumen zgled: Jezus se ni bal; javno je nastopal in učil nedvoumno, pa kljub temu je znal odgovoriti na izzivanja (npr. Mr 12,18–27) - njegov namen je bil pripeljati ljudi k Bogu.

Podpiram način odgovarjanja na konfliktne situacije v družbi, ki so ga naši škofje izbrali pri primeru Lukšič?

Končno smo našo debato preusmerili na konkretni del :). Zanimalo nas je, koliko se strinjamo z odzivom Cerkve (Komisije za pravičnost in mir) na odmevno dejanje dr. Igorja Lukšiča. Med predavanji na Fakulteti za družbene vede UL je (odvisno od vira, navajamo RTVslo.si): "študente pozval, naj v predvolilnem času spremljajo morebitno politično delovanje predstavnikov verskih skupnosti pri verskih obredih". Kaj točno so navodila za seminarsko nalogo vsebovala, ni čisto jasno.

Najprej smo 'nevihtali', kaj vse bi lahko bil razlog takega navodila za seminarsko nalogo. Morda protikampanija predsedniškemu kandidatu Peterletu, namen povezati Cerkev s politiko in s tem provokacija? Pomislili smo tudi na zastraševanje ljudi, predvsem starejših, ki so doživeli povojno represijo. Na ta način bi bila to politična sugestija (namig), da se Cerkev kot ustanova oz. organizacija 'meša' v politiko in vpliva na ljudi. Novica je bila odmevna v medijih (rtvslo.si(1 ,2), 24ur.com ) in nanjo se je odzvala tudi Slovenska škofovska konferenca (www.druzina.si ). Ti odzivi so se povečini naslonili na (ne)profesionalnost, zlorabo metode in nezakonitost navodila profesorja s FDV-ja.
Zato smo skušali za trenutek pozabiti na okoliščine dogodka in ga oklestili do te mere, da smo pozabili na dejstva, da je  svetovana metoda dr. Lukšiča na moč podobna tistim iz povojnih časov, na to, da je predavatelj podpredsednik stranke naslednice KPS in na to, da je bila - vsaj v glavah ljudi - naperjena proti katoličanom. Lahko bi tudi rekli, da je profesor Lukšič priznal slovenske katoličane kot pomembno volilno telo in ga kot sociologa zanima vedenje tega telesa. Nenavsezadnje različne sociološke raziskave (tako si mislimo) potekajo in gotovo niso naperjene v škodo 'preučevanega'.

Če stvar malce naivno pogledamo s tega zornega kota, si mislimo, da odziv z napadom ni najboljša odločitev. Številni kritični odgovori so pokazali, da je bil dejansko del Slovencev prizadet ob tej novici. Obramba je z argumenti, ki po našem mnenju niso bili najboljši, spodbijala "akademskost" uveljavljenega doktorja in izrednega profesorja in pri tem seveda - ni uspela.
Je mogoče, da bi se slovenska Cerkev - nenazadnje gre za ustanovo, za katero smo se v skupini vsi strinjali, da ima temelje v ponižnosti - odzvala sebi primerno? Da bi javno priznala ranjenost, ki jo čuti. Tako bi se lahko spomnila dejstev, ki smo jih 'naivno pozabili' in naravnost povedala, da kristjani čutimo zgodovinsko prizadetost. Ta ne izhaja iz praznega nasprotovanja nečemu, ampak je živa, ker je še nismo preboleli. Pove nam, da so med nami ljudje, ki jih Lukšičeva sociologija spominja na (upajmo) preživete vzorce nadzora in nasilja, ki je bilo z njim povezano.

Morda se tudi s takim tonom ne bi obranila napadov medijev, ki pač 'znajo', a zapustila bi raven, ki jo vsiljuje nasprotna stran in se vzdignila - do svojih vrednot in morale.

                      podajroko.jpg

 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 03 december 2007
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2936-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti