p. Primož Jakop | ponedeljek, 19 november 2007

Ko razmišlja o svoji življenjski poti, se ji zdi, da jo Bog vabi, da svoje življenje posveti Njemu. Ali »sliši« prav? Je možno, da Njegove namige napačno razume? Kaj in kdo vse ji lahko pomaga razločiti resnico o njeni poklicanosti?

Pozdravljeni,

zadnje čase veliko razmišljam o svoji življenjski poti. Občutek imam, da me Bog vabi, da podarim svoje življenje njemu. Zanima me, kaj lahko storiš, če Boga srečuješ povsod, ko ti prišepne svoje načrte, hkrati pa te prevzema toplina, ko vidiš srečne družine in si želiš, da bi imel svoje otroke, jih vzgajal v veri, da bi oznanjali evangelij. Čudna so pota Gospodova, jaz pa se jih kar malo bojim. Večino časa ne vem, kaj Bog želi od mene, upam pa, da podobno, kot tisto, kar želim jaz. Zanima me, če je kaj narobe, če se še naprej trudiš v svojih ciljih, pa čeprav imaš občutek, da ima Bog s tabo druge načrte. Je možno, da te Bog v tem mladostniškem obdobju le preizkuša? Je možno, da se motiš in, da njegove namige jemlješ napačno?

Najlepša hvala za pomoč,

Little


Draga Little!

Hvala za tvoje iskreno pisanje. Priznam, da je lepo brati tako odkritosrčno spraševanje o svoji prihodnosti in izbiri poti v življenju.

Naj najprej poskusim odgovoriti na tvoja vprašanja! Za začetek se mi zdi najpomembneje, da razčistiva z drugim: je možno, da Bog le preizkuša – v mladostniškem obdobju ali kadarkoli kasneje? Odgovor je dobro iskati v evangelijih in v opisu Jezusa kot najbolj jasne Božje podobe, kar jih imamo. Ko Jezus kliče svoje učence (Andreja in Petra, Jakoba in Janeza, pa Mateja ali Bartolomeja), se ti zdi, da katerega od njih samo preizkuša? Če pogledava med preroke (Izaija ali Jeremija, recimo), je položaj podoben. Celo več: ob starozaveznih zapisih sem nam odkrije še dodatna značilnost Božjega klica. Ne samo, da nikoli ne preizkuša, ker vedno misli resno, temveč je svojemu klicu in obljubi vedno zvest – tudi takrat, ko ljudje v svoji krhkosti zavezo z njim pozabimo ali prelomimo.

Zdaj, ko nama je jasno, da Bog ne preizkuša, se lahko lotiva tvojega drugega vprašanja: je možno, da se človek moti in si napačno razlaga Božja znamenja? Tokrat je odgovor odločno pritrdilen. Razlogov, da se človek lahko zmoti, je ogromno: od napačne podobe Boga, ki jo lahko imamo, preko napačnega ključa razlaganja do premajhne občutljivosti našega srca (če vzameva srce kot organ, s katerim človek zaznava ali prepoznava Božjo bližino in ljubezen).

In kaj narediti s strahom, da me Bog morda kliče nekam, kamor si sam v tem trenutku ne želim ali ne načrtujem? Poglejva takole: v prvem Janezovem pismu je zapisano: „Bog je ljubezen.“ Ne pravi, da Bog ljubi, kakor da bi poleg tega imel še kak drugačen odnos (recimo: sovražil, zavračal itd.) - ne, Bog JE ljubezen in to je njegovo bistvo. Iz te ljubezni je ustvaril vse, kar je ustvarjenega – tudi naju. S tem, ko naju je ustvaril iz ljubezni, naju je ustvaril za določeno pot, za določeno mesto v svojem načrtu. Povedano drugače: obstaja mesto v Božjem načrtu, na katerem se bom lahko v polnosti uresničil. Tukaj lahko govoriva tudi o Božji volji zame. Če tega mesta v Božjem načrtu ne najdem ali ne izberem (ali drugače: če Božje volje zase ne prepoznam ali ne sprejmem), to ne pomeni, da še vedno ne morem biti srečen kje drugje, počenjajoč kaj drugega, vendar tam ne bom dosegel tiste polnosti življenja, za katero sem ustvarjen. Zato lahko na tvoje vprašanje, če je kaj narobe, da se trudiš v svojih načrtih, čeprav se ti zdi, da te Bog kliče drugam, odgovorim, da je bolj kot narobe v prvi vrsti škoda – škoda, da bi se zaradi strahu, ki je v teh primerih pogosto samo skušnjava, ne odločila vsaj pobližje pogledati, kaj pravzaprav Bog želi od tebe in zakaj naj bi bila ravno tam tvoja pot.

Ob vsem napisanem še kak nasvet za na pot: najpomembneje se mi zdi, da se v iskanje Božje volje ne podajaš sama. Videla sva namreč, da je možnosti, da se človek moti, kar nekaj, zato se je dobro obrniti po pomoč k osebam, ki imajo pri prepoznavanju Božje volje in znamenj, po katerih se kaže, več izkušenj. Svetujem ti torej, da si (če ga še nimaš) čim prej najdeš duhovnega spremljevalca ali spremljevalko – morda že sama poznaš kakšnega duhovnika, redovnico ali redovnika, ki mu/ji zaupaš, lahko pa mi pišeš tudi na E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript , pa ti ga/jo pomagam najti.

Poleg tega ti svetujem tudi kakšne duhovne vaje, po možnosti v tišini. Šele takrat, ko se umaknemo iz vsakdanjega vrveža in iz vojne informacij, s katerimi smo bombardirani v tem vrvežu, se lahko ustvari dovolj miru, da lahko zaslišim glas, ki mi šepeta v srcu – Božji glas.

V molitvi zate, da boš znala in zmogla poiskati svojo srečo znotraj Božjega načrta, te lepo pozdravljam!

p. Primož Jakop DJ

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 Alma 2010-11-03 12:14 Kot da bi sama napisala pismo. Hvala za odgovor. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4832-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti