| sobota, 17 november 2007

ImagePogovor z Matjažem Knezom, organizatorjem največjega festivala duhovne glasbe, ki temelji na entuziazmu in prostovoljstvu, – Ritma Duha!

Matjaž ob izdaji svoje prve zgoščenke Iskanje pravi, da je prvo skladbo posnel še v srednji šoli, in sicer zato, ker jo je nameraval prijaviti na Orion. Iz rok da le tisto, s čimer je res zadovoljen, čisto zadovoljen – pa ni nikoli. Vsem mladim ustvarjalcem polaga na srce, da je za Boga res vsa duhovna glasba dobra, saj Bog vidi ves trud, ni pa vse dobro za poslušalce in tega se je treba zavedati. Spremlja politiko in svojim prijateljem še vedno pravi, da bo nekoč predsednik te države. Najbolj srečen je, če mu mama v roko stisne sesalec, tako se doma počuti bolj domače - do popolne samostojnosti ga še vedno ločijo likalna deska, likalnik in pralni stroj. RD je njegov otrok, zato ga prizadane, kadar ga kdo brez razloga kritizira – za organizacijo takega festivala mu je srce pomembnejše kot profesionalnost. Preberi si intervju z Matjažem Knezom in pridi v torek na njegov koncert!

 

ImageMatjaž. Letos je izšel tvoj prvenec, Iskanje. Kakšno pot je bila prehojena do izdaje zgoščenke?

Pot CDja je dolga. Začela se je aprila, ob koncu moje srednje šole, ko smo bili dogovorjeni za snemanje prve skladbe in smo ga morali odpovedati zaradi smrti moje babice. To je bila skladba Nasmeh, in prijaviti smo jo želeli na Orion. Branko Umek, danes vodja založbe Vox, mi je rekel, da lahko zgoščenko posnamem pri njem. V tem času je izdal kar nekaj plošč: Mladim srcem, Novi zapovedi, patru Janezu Frležu in drugim, zdaj pa sem končno na vrsto prišel tudi sam. Snemal sem v različnih studiih, z različnimi ekipami. Prva ekipa je razpadla, ko smo odšli študirat: eni v Graz, drugi v Ljubljano, nekateri pa so ostali v Mariboru in nismo več imeli možnosti za skupno delo. Ko sem iskal novo ekipo, je nastala skladba Vedno, posneta z rednimi glasbeniki studia, v katerem sem snemal. Nato sem srečal Dejana De Lucco, saj mi je zelo všeč tudi elektronska vrsta glasbe, posebej chill out, house, - in takrat smo posneli prvi slovenski house duhovni komad. S plesalkami in vsem kar sodi zraven – pri čemer so se močno kresala mnenja. Zdaj lahko rečem, da je bila takrat to provokacija, in sicer zelo dobra, saj sem prek telefonskega glasovanja pobral polovico vseh glasov, mislim, da jih je bilo 936. Za Mlada srca sem napisal priredbo komada Marija, tudi Ni me strah in Tvojo hišo. Ko sem na Ritmu Duha 2005 (od sedaj naprej RD) srečal Petro Stopar, sem se navdušil nad njeno glasbo in aranžmaji, se spoznal z njeno ekipo ter se z njo povezal. Njen fant je takrat prevzel tudi avtorstvo mojih priredb. Zadnje pa je bilo sodelovanje z Marjanom Buničem in Tadejem Sadarjem na radiu, tako je nastala še pesem Zgodi se.

V ozadju te poti pa je tudi moja rast, kup stisk, želja, želel sem posneti svojo glasbo – pa vmes dve leti nisem našel nikogar, ki bi mi posnel in živel sem le od upanja. Pesmi s plošče Iskanje je nastajalo od srednje šole, pa do lani. In zadnji čas je bil, da sem izdal zgoščenko, saj se je moj pogled od devetnajstih pa do petindvajsetih let kar precej spremenil. Zdaj se mi besedila zdijo nerodna, saj drugače gledam na svet. V zadnjem času nastaja zelo malo glasbe, saj nimam dovolj časa. Za glasbo moraš imeti čas – moraš jo premisliti, melodija mi ponavadi ne dela težav, doma mi leži polno refrenov, in vsake toliko se usedem in popravim kak verz. Najboljše so skladbe, kjer melodija in besedila nastajata skupaj. Želim dati iz rok nekaj, s čimer sem res zadovoljen, jaz pa nikoli nisem čisto zadovoljen.

 

So besedila, ki nastajajo čisto zaradi mene samega. Vedno delam glasbo zase. Težko delam glasbo za druge. Sam nisem vokalist, nikoli nisem študiral tehnike – morda jo nekoč bom. Iskanje je moja glasba, na tak način interpretiram vse, kar vidim. Nikoli ne bi mogel dati svoje pesmi, ki sem jo napisal zase, peti komu drugemu. Preprosto pretežko je. Lahko komu kaj napišem – in sem že, a svojo glasbo najraje izvajam sam.

 

ImageGledaš na svojo glasbo kot na umetnost, ali je to le tvoj način evangelizacije? Kaj je zate pravzaprav umetnost? Na kaj pomisliš, ko zaslišiš to besedo? Bi tvoji teksti delovali kot poezija – ali so le besedila skladbam? Kaj bereš poezijo?

Od šestega leta naprej hodim v glasbeno šolo in vzgajan sem bil, da nastopam na odru. Vedno, ko sem kaj delal, sem to tudi pokazal in tega v sebi ne morem zatreti. En vidik tega dela je umetnost, četudi ni vrhunska, a ima izredno močen naboj evangelizacije. Za svoje pesmi ne morem reči, da so duhovno zelo globoke, so odziv na neke dogodke, na to, kar se me dotakne, na moja razmišljanja in to posredujem drugim, skušam povedati kdaj in kje sam vidim smisel. Evangelizacija je danes predvsem mladim dati smisel življenja. Nočem pa biti pridigarski. Nekateri mi očitajo, da reči zavijam v celofan, vendar ne želim stvari povedati direktno, našel sem svojo pot. Gloria ima tako moč – pa njihove pesmi niso direktno Božji nauk – na primer Mnogo poti, Človek sem … v teh pesmih ni nikjer neke direktnosti, pa je to vseeno duhovna glasba, ki posreduje vrednote. Hej brat, odpri oči, poglej okrog sebe – to je zmaga. Ko pišeš, vedno daješ iz sebe. Težave imam, če me kdo prosi, naj napišem kak pop komad. Glasba ni problem, težko pa je pisati besedilo kot na primer: jaz sem tebe imel rad, ti mene nisi imela, zdaj mi je žal in bom umrl.

Zame je umetnoat predvsem glasba. Hudo dobra orkestrska glasba s pevci ali pa kako dobro delo jazzovskega big banda. Gotovo ne bom pomislil na popevko. Niti na duhovno. Prej bi ob besedi umetnost pomislil na kipec in sliko.

Nekatera besedila mojih pesmi bi delovala kot poezija, nekatera ne. Mnoga so preveč povezana z glasbo. Posebej tista, ko nastajata skupaj.

Poezijo berem premalo. Kesam se. Za branje potrebuješ čas, in šele ko si ga vzameš, vidiš bogastvo jezika. Potem se ne  zaklepaš v fraze, ampak iščeš. Daje ti ideje za lastno pisanje.

Moderne zbirke pa, so take, da si avtorjev ponavadi niti ne zapomnim. Poezija izhaja kot male, tenke knjižice, poezija je brez rim, deluje bolj kot razmišljanja. Sam lažje delam, če najdem rimo. Se je pa dostikrat treba odločiti med rimo in stopicami ali pa med protim verzom, s katerim lahko več poveš. Nova poezija je zelo odprta, ne pomaga ti pri ustvarjanju glasbe. Obožujem pa Strniša in ostale, ki so pisali besedila za popevke. To so besedila, ki nekaj povedo, imajo zgodbo, so na nivoju – in zlijejo se z glasbo. Če mi to kdaj uspe … K temu bi rad težil. Zadnja zbirka, ki sem jo bral, je bila Lažna igrača Vesne Bučar. Včasih dobim knjižico poezije za različne priložnosti – in mi da misliti, misli mi pušča odprte. Tudi v svojih besedilih ne želim podajati zaključkov. Naj vsak vzame, kar želi. Včasih mi kdo reče: pa kateremu dekletu si to napisal? Pa je besedilo res duhovno, zame vsebuje preoblikovane misli iz Svetega pisma, a ne želim zapirati pogledov.

 

ImageBereš časpopise? Te politika zanima? Povej, kaj si pripravljen storiti, vložiti v to, da bi spremenil našo družbo.

Ja, berem. Delo, Dnevnik, Večer, pa tudi Žurnal prelistam. Politika me gane – preseneča me, opazujem jo in se zanimam. Včasih sem pravil, pa še vedno kdaj rečem, da bom nekoč predsednik te države – pravi za predsednika bom. Na začetku študija sem se ukvarjal tudi s študentsko politiko, pa mi je bila preumazana igra.

Lani smo formirali družbeno aktivno skupino selezijanskega mladinskega gibanja. Začeli smo s pobudo obnove debate o rodnosti oz. njeni strategiji. Skupina deluje naprej, sam pa se zaradi službe ne morem več udeleževati srečanj. Zdaj delajo na področju šolstva. Tudi to je bil nek krik v javnost. V življenju bi rad še kaj doživel, imam tiho željo po vključitvi tudi na tem področju. Ne želim sicer, da bi tam iskal izzive, - kdor je v politiki pred štiridesetim letom, tam išče nekaj drugega, - vendar bi rad kasneje z izkušnjami še kaj zagovarjal ter jasno in javno povedal.

 

ImageKakšno vrednoto ti predstavlja družina? Povej, kako si se osamosvajal?

Družino imam zelo rad. Dano mi je bilo živeti v zelo dobro družini, z obema staršema in bratom se dobro razumem in rad bi tudi sam imel čas za družino. Sem v obdobju, ko nimam dovojl časa, a moram si ga vzeti zase, da si ga bom lahko kasneje tudi za družino. To mi je zelo pomembno. Srečen je lahko, kdor je imel sam dobro družino, in potem ima nekakšno obvezo to prenesti naprej.

Mama mi je rekla, da sem jim večkrat življenje postavil na glavo. Najprej sem odšel poleg srednje šole vzporedno še v srednjo glasbeno in porušil skupna popoldanska kosila. Pa so se navadili. Potem sem odšel v Ljubljano študirat. A sem vedno prihajal nazaj. Zdaj pa sem se zaposlil v Ljubljani in doma sem vse prevečkrat le še obiskovalec. Srečen sem, če mi mama v roko stisne sesalec, da se še lahko počutim, kot da sem res doma, ne na obisku. Zelo rad kaj naredim, skuham za domače. Do popolne samostojnosti me ločijo še tri stvari: pralni stroj, likalna deska in likalnik. Še vedno, ja. Hvaležen sem staršem. Hkrati je pa izgovor, da grem še vedno domov. Četudi za tri ure na kavo in pogovor. Vmes pa v avtu poslušam dobro glasbo. Takole za veselje vedno rad poslušam tujo duhovno glasbo, rock, ki vedno sede, pa tudi jazz big band, ki me privlači. Sam nisem kitarist in pevec, sem klarinetist in ta zvok mi je domač. To je res adijo scena.

 

Ti je bilo kdaj žal, da si šel študirat? Zdaj si pri koncu – kaj ti je študij dal?

Začel sem študirati defektologijo, končujem pa specialno pedagogiko. Nisem menjal smeri, ampak se je spremenilo poimenovanje. Zakaj? Imel sem željo delati z mladimi. Z otroki nad deset, enajast let. Razmišljal sem o zgodovini in geografiji, o socialni pedagogiki, potem pa so me prepričali defektologi. Na začetku sem doživel šok – potem pa, ko končaš prvi in drugi letnik, si v tretjem in ugotoviš, da gre zares – in pluješ proti koncu. Delo, ki ga opravljam zdaj, mi je zelo všeč – je nekakšen preplet dela z mladimi in za mlade, oraganizacija, pa tudi področje glasbe in medijev. Pol delam za selezijance, pol na Skali v svojem delu zelo uživam. Natančneje: pri selezijanski mladinski pastorali delam na različnih projektih. Od Uskovnice, aktivne iniciative, bolj duhovne sfere, srečanj, Oratorija, Ritma Duha, srečanja otroških in mladinskih pevskih zborov, DonBosco festa, do tega, da skrbim za spletno stran in stike z mediji. Na Skali pa sem zadolžen za področje dela na ulici. Ulica za nas pomeni stik in je redna vzgojna dejavnost Skale – srečevanje z mladostniki v nekem neformalnem okolju, navezovanje stikov in vabljenje v naše programe. Imam tudi telovadnico, to v praksi pomeni nogomet s fanti na Fužinah, kjer imamo različna pravila, vzgojne note, - pri nogometu se najbolj vidi egoizem, pravzaprav celotna osebnost. Poleg tega skrbim za projektne dejavnosti, to so enkratni dogodki: plesi, kostanjevi pikniki, nogometni turnirji na Fužinah … Imam zelo širok spekter dela, kar me zelo veseli.

 

ImageTe v življenju veseli kaj, za kar ne najdeš časa? Če bi te jutri poklicali vsi tvoji trije šefi in ti rekli, da imaš en teden prosto. Kaj bi naredil, kam bi šel, koga bi poklical?

Zagotovo bi spakiral in šel kam v tople kraje. Delati nič in malo poslušati muziko. Koga bi poklical? Verjetno vse prijatelje ni nihče ne bi imel časa. Če pa bi imel 14 dni …

 

No, če imaš dva tedna prosto?

Potem pa bi … če bi mi dali še malo denarja zraven…. Potem bi letel v ZDA. Namen imam v naslednjem letu iti tja. Bil sem še dvakrat, ampak tam se res odklopim. Odklopim od naše zategnjene kulture in grem v njihovo, bolj butasto. Ko se sprehajam po ulici, vidim, kaj vse hodi okrog mene in vidim, da sem v tisti družbi jaz (ali kdorkoli drug) čisto kul. Vprašajo te: How do you doing? - Yea;) Nek utrip je, ki me vleče. Kot odklop. In morda občutek, da odletiš preko oceana.

 

Bi šel v Afriko?

Ja, v JAR. Ne, do teh malce nižjih razvitih držav imam nekoliko odpora. Ne vem zakaj.

 

ImageNa forumu mladi.net se je letos – kot tudi sicer – spet razvila bolj ali manj konstruktivna debata ob RDju. Imaš kakšen komentar ob tej priložnosti?

Taki komentarji, kot so na forumu, dajo razmisliti – očitno se nekaterim zdi, da se po festivalu ne naredi evalvacija. Vedno se vprašamo kaj je bilo, kaj ni bilo dobro, kaj je v naši moči in kaj ne, - kaj lahko naredimo mi kot osebe, in kaj s finančnimi sredstvi, ki so nam na volljo. Odbor za organizacijo RD je odprt – vsak lahko pride pomagat. Če veš, kako se stvar naredi, pridi in naredi – ne govori »pa bi lahko, pa bi lahko«. Če nekdo reče, kaj če bi bil sponzor Mobitel, ki je »poln keša«? Z Mobitelom sem se pogovarjal za Radio Ognjišče, pa so rekli, da jih to ne zanima – tak projekt ni v njihovem interesu. Morda nimajo radi take glasbe, ne vidijo dosti ljudi, … pač ne. Če pa prideš in rečeš: poznam direktorja Mobitela, tu podpišita … - potem mi govori o Mobitelu. Odprti smo …

Vesel sem bil, da so mi letos povedali nekaj predlogov o glasovanju – in to bom upošteval. Glasovanje je bilo naročeno s strani Telekoma, kar pomeni, da so lahko glasovali samo uporabniki Telekomovih stacionarnih telefonov, uporabniki vseh ostalih stacionarnih in prenosnih mobilnikov pa ne. Na to niasem pomislil … hvala za tako spodbudo. Povedati moram, da se s tem nikoli nisem ukvarjal profesionalno - začel sem iz entuziazma. Festival se financira sam. Uradno ga podpirajo selezijanci, ampak festival dobimo le denar od sponzorjev, nekaj od Radia Ognjišče in tisto, kar pride na račun vstopnice. Te nosijo skoraj 2/3 stroškov festivala. In če se zgodi, da je prodanih vstopnic namesto 1000 100, bomo tenko piskali. Sam od tega dobim v dnevu koncerta zelo veliko zadovoljstva, prihodnji dan in prihodnji mesec pa zelo veliko gnoja po glavi. In sem res zelo hvaležen …

Ne vem, kako bom to počel še naprej. RD je moj otrok. S skupino treh ljudi smo ga ustvarili na mojo pobudo. Če nekdo pljuva tvojega otroka, je zelo težko, da čustveno nisi vpleten. Zaradi takoh kritik sem zelo čustveno prizadet. Zame velja tudi srce – ne le profesionalnost. Lahko ga prevzame tudi kdo drug. A naj ga preživi in evalvira.

Nisem užaljen. Ampak to je vse, kar zmore naš mali tim ljudi, ki dela na prostovoljni bazi. Mi ne zmoremo več.

 

ImageLjudje pri nas so vajeni, da vsako stvar, ki jo kdo naredi, pa naj bo to državna proslava, koncert, predstava v gledališču ali odločitev državnega zbora, spljuvajo in raztrgajo. Nikoli nihče ne pove ničesar dobrega. Se ti zdi, da bi se enako zgodilo v Nemčiji? Je to značilno za Slovenijo in njen mali trg, ali je povsod enako?

Nemčija je velik trg, tam delajo take projekte z bistveno večjimi finančnimi vložki – z razliko v tem, da niso imeli komunizma. Zanimivo je pogledati čez lužo – morda zato, ker so malo bolj butasti, bolj odprti, … Zadnje tedne se sprašujem, kaj je narobe z nami. Kaj nam manjka? Nam manjka sonca, bomba, da nas razmeče? Ne vem … Na Hrvaškem, v Črni gori bi bili vsi veseli, če bi kdo naredil tak projekt. Ne da bi morali biti hvaležni, a sposobni bi bili videti dobre stvari. Slabe bi napisali in jih popravili, videli pa bi dobro. Ne obremenjevali bi se s slabim … Slovenci smo »fejst« ljudje, samo včasih malo zategnjeni.

 

Zanimivo mi je, da se vedno najde kdo, ki se spozna na vse. Na čisto vse. Nikoli ga nisi videl, pa se pojavi pod nekim »nick nejmom«. Eno leto smo imeli debato o eončkih – zvočnikih – kakšne frekvence imajo. Pridi – in boš delal. Te bomo najeli. Zakaj ne? Imamo take strokovnjake …

Druga stvar, - naj mi ne zamerijo oni na forumu .- a človek mora biti malo iskren. Treba je pogledati, kaj je dobro in kaj ni. Samokritičnost. Nekdo, ki je napisal 3 skladbe v življenju in od tega 2 posnel, ne more trditi, da je ne vem kaj naredil. Ne more nekdo, ki ni naredil ničesar, kritizirati vsega, zato ker on pri sebi ni vsega razčistil. Če bom sam slabo zapel, bom rekel: fušal sem. Kje je problem? Manjka nam najprej samokritičnosti. Vedno iščemo razloge zunaj – ne smemo odreagirati na vsako kritiko z neko užaljenostjo, s prizadetostjo. Morda pa tudi ti nosiš delež tistega, da ni bilo najboljše. Jaz se po vsakem RD vprašam, kaj je moj delež tistega, da ni bilo najboljše, kaj pa ne, - in kaj bom spremenil, da bo naslednje leto drugače.

 

ImageV torek imaš koncert. Povabilo?

Ko sem začel ustvarjati svojo avtorsko glasbo, sem si želel, da bi jo lahko predstavil. Z ljudmi, med katerimi bi se dobro počutil, - ne zato, da bi naredil vrhunski koncert, ampak zato, da bom na odru odigral svojo plato. Rad nastopam, - večkrat sem že koga spremljal na koncertu, preigral vse vikende s prijatelji na raznih odrih po Štajerskem, vendar ne svoje avtorske glasbe. To bo zame nekaj novega in tega se resnično veselim.

Pomagat mi pride skupina Trinitas, … Glorija – ko sem sam začel igrati kitaro, je bila na sceni duhovne glasbe samo Glorija, to sem igral … naše poti so se skrižale in zdaj z Marijanom sodelujemo. Vedno so bili daleč s svojo glasbo, mislil sem si, »joj, da bi bili moji komadi kot Glorija, da bi jih vsi znali peti«, … Pater Janez, on je itak faca. Skupaj sva pri založbi in domenila sva se za sodelovanje. Lepo mi je peti z njim. Petra Stopar – kost za glodanje tistim, ki so nezadovoljni z Ritmom Duha in vedo, da sem jaz organizator tega festivala. Petra je z mano snemala back vokale, - ko bo že tam, pa bo odpela še par svojih komadov. To bo zasedba torkovega koncerta. – Vem, da sem mogoče malo nor, ampak to želim dati sebi in vsem tistim, ki me poznajo, ki imajo radi mojo glasbo ali pa jih bo tja prignala čista radovednost.

 

ImageIn za konec?

Rad bi povedal še tole. Večkrat kdo pravi: za Boga je vse dobro in Bog ceni naš trud. – Problem pa je, ker glasbo načeloma delamo tudi za poslušalce. – Res je, za Boga je vse dobro. On ceni trud, pozna naše delo, a to je dostikrat tudi izgovor. Potrudil sem se in naredil – ja, res je. Bog vidi namen. Ampak (!) za poslušalca pa ni vse dobro. Premalokrat si postavljamo pred oči to, za koga snemamo. Drugo je, za koga delamo. Če nekaj narediš za veselje, še ni treba iti v studio in tega posneti. Vprašati se je treba, kdo bo to poslušal. Vsak ima v sebi nek nivo. Ko poslušaš radio in boš slišal nekaj, kar je pod tistim nivojem, boš rekel »eeeee«. Včasih kdo posluša CD z RD – in mi reče: joj, kakšni so bili nekateri komadi – in spet leti name. Ne morem jaz pisati še komadov. Zelo spodbujam skupine k ustvarjanju. Ko pa se odločijo snemati, takrat pa naj razmislijo, za koga bodo posneli. Za sebe? Kajti če delajo za druge, naj si zagotovijo nek nivo. Vem, da je drago, toda: evro na evro, pa bo. To se mi zdi pomembno za tiste, ki začenjajo.

 

In ti, Matjaž, boš snemal naprej? Je bila prva plata zate nov zagon?

Ja, jaz bom delal še naprej: zaradi sebe, pa tudi za druge.

 

 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 17 december 2007
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 6651-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti