Stara sem 21 let in živim pri starših. Ne razumemo se dobro, celo težko se prenašamo. Naši pogovori pogosto vodijo v zelo konfliktne situacije, ki se jih trudimo razrešiti, a se zdi, kot da smo v začaranem krogu, iz katerega ne moremo. Imamo sicer svoja obdobja, ko se razumemo. Na žalost je to večinoma takrat, ko mene ni doma ali ko se komajda vrnem. Običajno ne traja dolgo, da spet ne nastane ozračje, polno zamer, obtoževanj in drugih čustvenih pritiskov. Kregamo se predvsem o moji teži, ki je zame nezdrava. Staršem težko dopovem, da me njuno vtikanje v ta moj problem dela samo še bolj razrvano in takrat se še bolj zatekam po tolažbo k hrani kot običajno. Starša me imata rada, sem njuna edinka in jaz razumem njuno navezanost. A vse ima svoje meje in ne želim, da je moja teža problem med nami in glavni vzrok, da se ne razumemo. Mislim tudi, da starši vidijo v meni predvsem debeluha, kar zasenči ves moj ostali trud in prizadevanja na drugih področjih. Redno študiram in tudi veliko delam, zato mi običajno zmanjka časa (ali pa je to samo izgovor), da se ne lotim  pravilnega prehranjevanja in ukvarjanja s športom.

Vem, da sem preveč občutljiva na njune besede, a ko pogovor nanese na že tisočkrat povedana mnenja in napotke o mojem zdravju, se mi zavrti pred očmi in najraje bi jima zaprla usta. Z vsem, kar mi pravita, se strinjam, ne morem pa priti preko faze priprave in razmišljanja o spremembi, temveč sem tu obstala. S starši ne najdemo skupne točke, ker drug drugega očitno ne sprejemamo. Jaz se vsaj trudim, da sprejemam očeta z njegovim kroničnim kajenjem, medtem ko je on meni že večkrat rekel, da me take, kot sem, ne sprejema in me nikoli ne bo. Na trenutke sem res obupana in si želim pomoči. Staršema sem predlagala tudi že kakšno družinsko svetovanje, a sta brez oklevanja odklonila tudi to. Komunikacija je pri nas sploh na psu – ničesar se ene moremo zmeniti brez obtoževanj in pogrevanja že prevečkrat pogretih problemov.

Mi lahko pomagate, daste kakšen nasvet ali napotek, kam se lahko obrnem in kje dobim pomoč? Pri psihoterapevtu sem že bila, a je rekel, da ne vidi kakšnega resnega smisla, da hodim k njemu. Da moram starše sprejeti in jih ne poskušati spreminjati. A kaj, ko oni vztrajno hočejo spremeniti mene! Na pomoč ...

Miyra

Lep pozdrav!

Najprej se ti opravičujem, da ti nisem prej odpisala, očitno se mi je ta mail nekam skril. Začela bi pri tvojem odnosu do same sebe. Nisi mi nič napisala, kako se ti počutiš s tvojo tezo, niti od kdaj je to tvoj problem. Ponavadi namreč teza ni problem, je samo posledica drugega problema. Kako je s tvojo samopodobo? Pišeš, da veliko delaš in se trudiš, kakšno družbo imaš?

Glede odnosa s starši -  sama veš, da te imata starša rada, ne sprejemata pa tvoje teže. Ste si vzeli čas, da bi se pogovorili kot odrasle osebe? Jim lahko poveš, da imaš že 21. let in da si odrasla, da bi se rada z njima pogovorila o tvojem počutju in o tem, kaj ti čutiš?
Kako je kaj z zdravjem, si pregledala ščitnico?

Bi se oglasila na kakšnem osebnem pogovoru?

Vse dobro! 

Marjana Korošec