Darja Justinek | petek, 02 november 2007

»Počutim se popolnoma nesposobno za kateri koli za odnos,« piše dekle, ki je moralo v otroštvu prisostvovati številnim prepirom in žaljenju. Sama sebi se zdi napaka, njeno življenje je polno – praznine …

Malo sem brskala po internetu in naletela na to stran. Prepoznala sem se v pismu fanta, ki preboleva svoje dekle (zadnje objavljeno pismo), in sicer v njegovem dekletu. Omenili ste (trnjevo) pot, ki bi jo dekle moralo
prehoditi, da bi postalo srečno. Kaj ste imeli v mislih? Sama imam podoben problem kot omenjeno dekle in ne vem, kako naj ga rešim. Počutim se popolnoma nesposobno za kateri koli odnos. Alkohola sicer doma ni bilo, so bile pa druge težave - prepiri, žaljenja. Sama sebi se zdim napaka in čutim, da zaradi tega, ker sem takšna, nimam pravice živeti oz. da moram trpeti. Globoko v sebi čutim ogromno praznino - nimam odnosov z ljudmi in ne morem se pravilno navezati nanje. Če pa jih že imam, vse pokvarim. Kaj je narobe z mano? Kako naj se motiviram? Kdo mi lahko pomaga oz. si sploh zaslužim kar koli dobrega?

Hvala za odgovor in lep pozdrav.

 

Problem, ki si ga izpostavila, je boleč in zahteva veliko obravnave. Kadar govorimo o odnosih, le-te spremljajo čutenja in ta so izvor vsega hudega ali dobrega. Pri tebi gre za trpljenje zaradi preteklih dogodkov, ki si jih doživljala v družini. Izražanje ljubezni, veselja, občutja varnosti in sreče so bili nekoč v preteklosti ubiti z načinom ravnanja v tvoji družini. V odnosih doma si doživela veliko strahu in jeze, ki si jih že kot otrok potlačila in so ostala v tebi kot nerazrešena čutenja. Spremljala so jih tudi občutja krivde, ker si se branila z žaljenjem mame. Vsak otrok želi biti z mamo povezan, želi biti v ljubečem odnosu z njo in kadar je ta odnos prepleten z odtujenostjo in konflikti, se v nas porajajo občutja krivde. Taka občutja so težka in povzročajo ogromno trpljenja, ki ga spremlja misel, zakaj se meni to dogaja, zakaj me nihče ne ljubi, zakaj jaz ne morem ljubiti ipd. Takoj ko se zaljubimo, se te misli ublažijo in pokrijejo z prekipevajočimi čustvi, kar pa ne traja dolgo. V odnos s partnerjem kmalu potegnemo potlačena čutenja strahu, jeze, sramu, žalosti in se začnemo nezavedno obnašati na način, da izzivamo partnerja. Partner je sprva potrpežljiv, kmalu pa se odziva točno na tak način, ki smo ga bili deležni v preteklosti. Zato tudi praviš, da so se stvari ob drugem fantu malo izboljšale. Ranjene osebe bi potrebovale ob sebi nekoga, ki bi te provokativne situacije uspel zdržati in na tak način bi se začelo zdravljenje. Kot vidiš, gre za povsem začaran krog, katero dinamiko mu narekujejo pretekla doživetja.

Praviš, da si napaka. Veš, nobeno človeško bitje ni napaka, ker je ustvarjeno po čudežu. Vsi, ki smo na svetu, smo čudež in vsak od nas ima na zemlji poslanstvo. Biologije nastanka človeka ti ne želim razlagati, hočem te le spomniti, da ni kar samo po sebi umevno, da je otrok spočet in da se nekateri pari zelo trudijo in nikoli ne uspejo skreirati novega življenja. Tvoji starši pa so ti darovali življenje in že to je veliko. Da se zgodi človeško življenje, se mora zgoditi ravno ob pravem trenutku. Tako si nastala ti in jaz in morava biti hvaležni staršem za ta dar življenja. Res je, da si ob njih doživela veliko trpljenja, a verjemi, tudi oni niso krivi, da tako ravnajo, morda so bili tudi sami deležni takega trpljenja.

Povsem razumljivo mi je, da ne znaš navezovati pravih odnosov z drugimi, saj je v tvoji psihični strukturi zakoreninjen strah pred zavrnitvijo in pred neuspehom. Strah je močno čustvo, ki ti hkrati regulira tudi ostale dejavnosti in celotno tvoje življenje. Prepričana sem, da si povsem normalno dekle, da nisi hladna, le čustveno zamrznjena. Kadar svoja čustva izkazujemo, smo zelo ranljivi pred drugimi. Ti si pa te ranljivosti ta hip ne moreš privoščiti, ker bi zopet dobila potrditev v tem, da si napačna. Tudi tukaj je začaran krog.
Draga moja, nisi napačna, si le žalostna in prestrašena in po korakih boš uspela priti v boljše življenje, ker si ga zaslužiš in ker ti pripada. Ker ne vem, kako globoke so tvoje rane, ti ne morem, takole na daljavo, reči, pojdi na terapijo. Vsekakor pa je potrebno vse napore usmeriti v to, da se odnos s tvojo prijateljico ohranja, da se trudiš v tem odnosu in se preko tega osvobajaš vseh občutljivosti in drugih čustev, ki te vlečejo k tlom. In ko boš pripravljena, se boš ponovno zaljubila. Verjamem vate, da boš uspela, verjamem, da boš srečna in verjamem, da se bo slabo obrnilo v dobro. V tem duhu te blagoslavljam in lepo pozdravljam.

Darja Justinek

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4229-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti