Branko Cestnik / Vir: Božje okolje (L 32, št. 4) | torek, 09 oktober 2007

clanekPodtalni spiritus agens

Vsi podatki govorijo, da je pornografska industrija ena največjih in najuspešnejših med medijskimi industrijami. Dovolj je pogled na povprečen kiosk, v katerem police s pornografskim materialom zasedajo precej prostora.  Največkrat so obsežnejše samo police za rumeni tisk. Dovolj je slediti raziskavam o rabi interneta in že naletimo na pornografijo na prvih mestih. 


Pornografski pristopi se širijo tudi v umetnosti in oglaševanju. Vesna Milek v članku »Ni poljubov, ni drgnjenja, ni nežnosti ...« (Sobotna priloga, 28. julija 2007) piše: »Zdi se, da sta voajerizem in ekshibicionizem v zahodni družbi dosegla vrhunec. Seks pronica s strani revij, oglasov, filma; vzpon resničnostnih šovov, kamere, ki prodirajo v spalnice, stranišča, v odprte dojke na operacijski mizi /.../. In posledično e-maili, sms-sporočila, seks na netu z neznanci, internetna pornografija pronicajo v literaturo.«
Pornografije je ogromno. Nastopa kot nekakšen podtalni spiritus agens našega dekadentnega prostora in razvpite spolne revolucije. Majhna svetla točka v tej zgodbi je, da večina ljudi svoje pornofilstvo skriva pred ostalimi. To pomeni, da določena doza sramu in zavesti o grehu vendarle obstaja. Zato je še upanje.

Od erosa do tanatosa

Vendar se pornografija ne širi samo v širino, gre tudi v globino same sebe. Že po logiki stopnjevanja dražljajev ne more ostati pri slikanju golih teles in biološko normalnem spolnim odnosom med moškim in žensko. Tipična pornografska zakonitost je zato pomikanje meje. Pornografija gre vedno globlje v ekstravagantnost, v perverznost, vse do tja, kjer preko meja potisnjeni eros nujno preide v polje bolečine in končno v tanatos – smrt. Zadnja »kakovost« pornografije je destruktivna in demonska.
Da je temu tako, pričajo pornografski žanri, ki podajajo spolno občevanje z živalmi, vsakovrstne oblike sadomazohizma, seks s pohabljenimi, duševno prizadetimi, starkami in otroci. Seveda je del tega gradiva ilegalen, policija zahodnih dežel se sicer bojuje proti trgovini s pedofilskim in ekstremno sadističnim gradivom, vendar to bistveno ne zmanjšuje produkcije in povpraševanja.
Obstaja celo domneva o skrbno prikritih kanalih, po katerih naj bi krožili posnetki – t. i. »snuff film«, v katerih seks preide v realno usmrtitev. Eden takih filmov naj bi nastal med bosansko vojno v taborišču blizu Srebrenice. Čeprav nekateri menijo, da je »snuff« zgolj legenda, je že po notranji logiki perverznost, po stopnji dražljaja v smeri erosa proti tanatosu, pa je precej verjetno, da ti filmi res obstajajo. Tak deduktivni sklep lahko napravimo tudi zato, ker tudi De Sadovo pisanje ni bilo legenda.
Takšen je svet pornografije. Od fotografsko estetsko dodelane nagice na naslovnici Playboya, revije, ki se zadnje čase kiti s prisluhom intelektualnosti, do posiljenega otroka, katerega bolečino in strah beleži kamera tam nekje v kleti v kakšnem od zahodnih mest, je na prvi pogled velik razpon. A le na prvi pogled. V obeh primerih je prisotno isto pohotno oko, ki zahteva več in več. Če pornografski sadizem in pedofilijo danes razumemo kot razsuti jez, ki je povzročil katastrofo, lahko playboyevsko mehko erotiko razumemo kot tisto prvo majhno razpoko na jezu – razpokico, ki ji svoj čas nihče ni pripisoval rušilne moči. Dokler ni počilo.


dekle&fant
Od naivnih zajčic do neukrotljive zveri

Reči, da so za porast pornografije krive pornografske korporacije in permisivna demokratična zakonodaja, je tako, kot reči, da je za razširjenost droge na Slovenskem kriva kolumbijska narkomanska mafija. Kakor ti mafijci ne hodijo po naši deželi in na silo ne pikajo naših otrok, tako tudi pornografija sama po sebi ne vdira v naše hiše kot nekakšen brezkompromisni tat.
V nas samih oz. v našem civilizacijskem okolju se pojavlja potreba po drogi in pornografiji. Muslimani in njihovo civilizacijsko okolje s tem nima težav.
Pornografija je v domeni Zahoda in tistih okolij, ki se ga dotikajo. Zakaj?
Gotovo k temu pripomore demokratična družbena ureditev in liberalno pojmovanje človekovih pravic. Ker ima vsak pravico živeti svoje sanje, če s tem ne škodi drugim, ima tudi pravico do svobodnega seksualnega izraza.
S temi utemeljitvami so pred štiridesetimi leti legalizirali pornografijo, začenši v Skandinaviji (leta 1968). Vendar so že deset let za tem morali pornografski produkciji postaviti prve zakonske omejitve. Po že omenjenem pravilu pomikanja meja v smeri vse večje perverznosti je pornografija hitro segla po otroku, organizirani kriminal pa je v pedofiliji videl (in še danes vidi) novo tržno nišo. Na Zahodu so zato začeli prepovedovati otroško pornografijo, najprej v ZDA (leta 1977), nazadnje na Nizozemskem (leta 1982).
Skratka, na področju pornografije so »cvetlični« ideali spolne revolucije in mitičnega leta 1968 še enkrat pokazali, da so prej razpokica na jezu pobesnelega libida (po Freudu) kot neka nova malodane poduhovljena kakovost človekovih pravic. Pot od »zajčic« do posiljenega otroka je bila kratka. Komaj so osvobodili zajčice, že so imeli zver na dvorišču!
Zver skrajne spolne perverznosti so sicer iz čednega dvorišča odstranili, potisnili pa v klet in pod pult, vendar je vse do danes niso ukrotili. Danes jih je strah samih sebe. Tudi zato napadajo Cerkev in svoje grehe nad otroki preko medijev lepijo na duhovnike. »A eno je gotovo: duhovniške pedofilije je veliko,« je, recimo, brez kakršne koli navedbe empiričnih podatkov, čisto po politkomisarsko, zapisal Vlado Miheljak (Dnevnik, 8. avgusta 2007).
Gre za slepilni manever, katerega silovitost govori prej o hudih problemih v spolnem revolucionarnem podzemlju kot o dejanskem stanju Cerkve.

Svoboda in razkroj

Kljub vsemu je demokratična ureditev še vedno zunanje okolje, ki omogoča razcvet pornografije. Bolj notranji nagibi prihajajo iz človekove »osvobojenosti« izpod »jarma« religije in konzervativne družbene etike. Po drugi svetovni vojni so filozofske ideje o smrti Boga in o posameznem človeku kot vrhovnem zakonodajalcu etike dobivale vse večjo razsežnost. Pod vplivom freudizma je pomembno vlogo v procesu tovrstne emancipacije posameznika igral ravno seks. Stari religiozno-konzervativni svet je bil viden kot svet senzualne represije. Pod vladavino krščanstva se človekovo telo v vseh svojih zmožnostih ni smelo izražati, so rekli. Zdaj je napočil čas, ko se končno sme. Človek mora iz tisočletne zavrtosti in potlačenosti. Užitek je naš vrhovni domet. Seksualna revolucija naj se začne!
Seksualna revolucija je bila torej neke vrste tečaj, maturitetni izpit, preko katerega naj bi se »svoboda« posameznika na stežaj odprla ali pa se sploh ne bi odprla. Stvar je hitro dobila politične dimenzije, svetovna levica ni odlašala pri sprejemanju prvin seksualne revolucije v svoje programe. Šlo je za izjemno močan ideološki in simbolni trenutek. Referendumi o splavu in razporoki so v tistem obdobju pomenili referendum o tem, kam se bodo nagnile duše ljudi. Ali iz krščanstva v »svobodo« ali pa bodo v krščanstvu ostale. Zmagalo je prvo. Zmaga je bila tako očitna, da so na koncu tudi desničarske sile morale sprejeti pravico do splava (in danes je celo pri krščansko usmerjenih strankah boj proti splavu politično nespamenten), razporoka pa je postala dobrina celo za nekatere protestantske cerkve.
Torej svoboda! Ampak že sv. Pavel opozarja: »Le da vam svoboda ne bo pretveza za meso!« (Gal 5,13) Če parafraziramo: Dragi protagonisti iz leta 1968, le da vam zavzemanje za bolj miroljuben in sproščen svet ne bo pretveza za čim bolj neovirano drogiranje in seksanje! Drugače: Le da vam boj za bolj sproščeno telesnost ne bo pretveza za trivialno pornografijo!
In točno to se je zgodilo.
Danes je namesto srečnih in nasmejanih seksualnih revolucionarjev mogoče videti razbite družine, še enkrat potlačeno žensko (»vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena«, pravijo tudi uradni viri), kopico moških, ki ob slikicah nagic skrivaj masturbirajo in so vse manj sposobni celovitega soočenja z žensko, čudaške seksualne odvisnike, vse več je trgovine z belim blagom, seksualnega turizma, pedofilije, nihilistične nevere v ljubezen ... in končno vse manj otrok – kar je samo navidezni paradoks seksualne revolucije in cvetoče pornografije.

Kultura smrti

Povezava med cvetočo pornografijo, tem brutalnim vrhom spolne revolucije, in demografsko krizo je za kritični krščanski pogled dokaj nazorna. Ni si mogoče želeti otroka, če je spolnost namenjena zgolj užitku. Ni mogoče sprejemati tretjega (otroka), če je že drugi (žena/mož) zgolj sredstvo za tvoj orgazem. Ni mogoče upati v svetost človekovega življenja, če so rodila, ki novega človeka biološko izdelajo, degradirana na meso v izložbi. Ni mogoče hrepeneti po bližini drugega in tretjega, če te pornografija zapira v duhovno in socialno samico.
Pornografija se v »naravni« navezi na kontracepcijo (ki je najprej miselnost, nato biomehanski postopek) izkaže za znanilko kulture smrti. Ne samo v skrajni perverznosti, že v svoji vsakdanji govorici priča o smrti, saj ustvarja človeka brez duše. Mehanika razmnoževalnega početja ostaja zgolj to – mrtva mehanika. Pri pornografiji duše ni in ne sme biti. Če pa kaj še kaže dušo, npr. nedolžni otrok, pa mora biti slednji čim prej iznakažen, ponižan, razčlovečen.
Preko pornografije in splošne erotizacije zavesti je spolna revolucija na svojem področju uresničila to, kar so krščanski misleci že davno napovedali: smrti Boga bo nujno sledila smrt človeka. Pornografija je eden izmed izrazov kulture smrti.

Alternativa monoteizmu

Erotika in pornografsko izražanje je vedno obstajalo. Vsaj na ravni kletvic in vulgarne govorice. Toda na Zahodu nikoli v zadnjih dveh tisočletjih ni dobilo take javne in medijske moči, kot jo ima danes. Pojav je zato dodatno sumljiv. Ker sovpada s splošno versko krizo, z odmikom od Kristusa, ne more ne imeti določenih religioznih predznakov.
Poglejmo v čas Izraelovega kraljestva po kralju Salomonu. Kulta Baala in Ašere sta bila kulta plodnosti. Ašerizem je tudi na obredni ravni od svojih pristašev pričakoval seksualno versko obnašanje. Obstajala je sakralna prostitucija, se pravi, spolno občevanje s »sveto« prostitutko v posvečenem okolju kot komunikacija z božanstvom. Orgazem je predstavljal mistično ekstazo in magični dogodek, ki zagotavlja plodnost in dobro letino.
Baalizem in ašerizem bi šla v pozabo, če ne bi več stoletij ogrožala judovskega monoteizma, in to od znotraj. Izraelovi sinovi so zapadali skušnjavi, opuščali enoboštvo in se zatekali k erotiziranim kultom (toda že zlato tele iz Mojzesovih časov naj bi simboliziralo moško spolno moč!). Njihova erotično obarvana nezvestoba je skozi stoletja  narasla do mere, da je povzročila duhovni propad, ki mu je sledil politični in socialni razkroj celotne družbe: konec templja ter babilonsko suženjstvo.
Zgodba se ponavlja. Tudi danes se kot alternativa monoteizmu kaže nekakšna pogansko erotizirana zavest. Erotika, kult telesa in bioenergija, vse to je novi ašerizem. Gledanje enega Boga in iz tega izhajajoča visoka moralna pričakovanja so zamenjale ogromne količine golih podob in kvazireligiozni srh orgazma.
Kajti če človek ne gleda gor, proti nebu, bo začel gledati dol, proti mednožju. Nekaj močnega ga namreč mora obvladovati. Zavest ne zdrži prazna, nekaj jo mora napolnjevati. Spolna sila je zato prvi in najprikladnejši nadomestek, ko ni več pogovora z edinim pravim Bogom.
 

(Članek iz revije Božje okolje objavljamo s soglasjem urednikov. Uredniški odbor mladi.net-a revijo toplo priporoča, revijo lahko naročiš na telefonski številki: 01 360 28 28, oziroma na naslovu: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript ) 

 

Zadnja sprememba: sreda, 10 oktober 2007
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 8582-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti