Pozdravljeni!

Sem v petem mesecu nosečnosti, ki lepo napreduje, ampak imam en velik problem - problem sama s sabo. Vsake stvari, ki jo naredim, me je strah, ne upam se prepogniti, ker me je kar strah, da ne bi zmečkala ploda, ne upam si nič, ne da bi pomislila, kako sem pa naredila ta gib, ali je lahko kaj narobe ...  Pa še nekaj je: Pred dobrim tednom sem začutila prve gibe, ki so bili zelo rahli, zdaj pa že nekaj dni nič več. Je to normalno?

Hvala za vaše odgovore in pomoč, saj me skrbi, da ne bom od teh strahov in dvomov pred porodom še zbolela. Lep pozdravček,

Obupana

Prepričana sem, da je to Vaša prva nosečnost, saj smo ponavadi le v prvi nosečnosti tako pozorni na vsak gib, na vsako najmanjšo spremembo, na vsako nianso v našem počutju. Prvo nosečnost res doživljamo kot čudež. Narava je poskrbela, da ima razvijajoč otrok v maternici dovolj prostora in da je s plodovnico in drugimi organi zelo dobro zaščiten pred mnogimi
fizikalnimi vplivi okolja. Obenem se otrok odziva na dogajanje v okolju tudi s svojimi refleksi - če ga nekaj moti, tišči, udari - se refleksno odmakne ali spremeni svoj položaj.
V petem mesecu so plodovi gibi še precej nežni. Včasih jih bolje registriramo kot drugič, saj je naše dojemanje plodove živahnosti odvisno tudi od položaja ploda. Če je otrok le preveč spremenil vzorec obnašanja, svetujem, da to poveste vašemu ginekologu. Sploh smo zdravniki in babice tu, da Vam pomagamo premagovati premnoge strahove in mnogokrat neutemeljene skrbi, ki se v vsaki nosečnosti pojavljajo - to je dejstvo. Pridite z besedo na dan, izrabite tistih nekaj minut srečanja z zdravnikom! Če Vam tudi taka srečanja ne bi pomagala, pa je treba o že skoraj "bolezenskih" strahovih čimprej spregovoriti s specialistom - psihiatrom. Saj veste, v nosečnosti se lahko prej speča depresija predrami in dobi svoj polet!

Vida Dimnik