Darja Justinek | ponedeljek, 01 oktober 2007

Kadar se v njeno življenje vtihotapijo negativna čustva, jih Tincha poskuša premostiti z iskanjem tolažbe v hrani. Zaveda pa se, da prenajdanje ni rešitev, temveč kvečjemu poglablja njene težave. Kje lahko poišče človeka, ki ji bo znal učinkovito pomagati?

Tudi jaz imam težavo s hrano, z nizkim samospoštovanjem in samozavestjo. Nenehno mislim na hrano, na kaj smem in kaj ne smem jesti, doma so nenehno sladkarije, ki so mi na dosegu roke. Očeta sem prosila, da jih ne kupuje, a vedno nekaj kupi in jaz se jim enostavno tako zelo težko uprem … ko sem potrta, živčna ali ko mi je dolgčas posežem za hrano, nenehno se obremenjujem, ko kaj pojem ... V enem letu sem se zredila za 7 kilogramov in pravzaprav se sama sebi gnusim, moj trebuh je obupen, obupujem vsak dan, želim si, da bi bila lepa in postavna, največja želja pa je, da bi se imela rada.

Bojim se, da bodo izginila moja najlepša leta, da jih bom zapravila zaradi prekomerne teže ... Težko mi je, skušala sem se že pogovoriti z mamo, z očetom, s prijateljicami, a me nihče ne razume ... Vsi pravijo, da je to le v moji glavi in bo minilo. Pa ne mine, traja že 1 leto! Resnično bi rada imela nekoga ki, bi mi znal pomagati, s katerim bi se lahko pogovarjala o svojih težavah. Mi lahko svetujete ali lahko kje najdem brezplačno svetovanje psihologa, saj nimam denarja, da bi plačevala, pa še moj oče naj ne bi izvedel, nočem ga razočarati oz. nočem, da bi mislil, da sem nora. Že če mu le omenim pomoč psihiatra/psihologa zase, ponori, že samo bistvo, da z menoj nekaj ni v redu, mu ne paše, postane jezen in noče p tem ničesar slišati.

Res bi bila hvaležna, če bi mi znali pomagati. Hvala in lep pozdrav,

Tincha


Draga Tincha,

težave, v katerih si se znašla, res niso preproste, predvsem pa jih ne smeva podcenjevati. Da bo tvoje prenajedanje kar samo po sebi minilo in da imaš vse skupaj le v glavi, v to ne verjamem. Res je, da se začne vse v naših glavah, saj so možgani izvor naših misli, a za njimi se skrivajo čustva. Tako je tudi pri tebi; tudi sama si napisala, da misliš na hrano, pri tem pa se sama sebi gnusiš. Ješ takrat, ko si živčna ali ko si potrta;  in če potegneva skupni imenovalec, najdeva, da posegaš po hrani takrat, ko te spremljajo negativna čustva.

Vsekakor si daleč od tega, da bi bila nora, res pa je, da te okolica ne razume. Žal mi je zate, da ugotavljaš, da te tudi mama ne razumem. Mame naj bi po definiciji znale razumeti svoje otroke, a vendar vedno ni tako. To ne pomeni, da so te mame slabe, žal se pa v njih ne sprožijo alarmi, da je nekaj narobe z otrokom. Mame naj bi bile tudi tiste, ki otroku in kasneje mladostniku pomagajo pri predelavi težkih čustev, vendar nekatere tega ne zmorejo ali pa ne znajo. Stik, ki ga imamo z mamami je zelo pomemben in če ga ni, smo nesrečni. Zakaj si ti nesrečna in zakaj se zatekaš v prekomerno hranjenje lahko ugotoviš le s pomočjo strokovnjaka. Kaj pa šolska psihologinja? Predlagam, da se obrneš k njej po nasvet, sem prepričana, da te bo razumela. V vsakem večjem kraju so tudi centri za socialno delo, ki so pripravljeni pomagati brezplačno.

Draga Tincha, želim ti veliko poguma pri premagovanju težav s hrano, blagoslavljam te in lepo pozdravljam.

Darja Justinek

 

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4210-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti