Kar priznajte si, vedno se nam zdi, da nam nekaj manjka. Žepnine smo dobili premalo, štipendije nam niso odobrili, ker ta naša država spet nekaj špara, ženske se še posebno rade pritožujemo nad tem, da »nič nimamo v omari« … Poleg vseh materialnih stvari, ki jih uspemo našteti, ugotovimo, da nam manjka časa zase, kot po navadi radi rečemo. In ko si končno izborimo ta »čas zase«, kaj z njim počnemo?

... če je dovolj, da se za odnos trudi samo eden? Kakšen je tvoj odnos dosamega sebe? In kaj tebi pomeni zapoved ljubezni do bližnjega? Ja, odgovori na ta vprašanja se nam vse prevečkrat zdijo samoumevni in se zato o njih sploh ne sprašujemo. Tokrat so se o odnosih spraševali Jerca, Matias in Teja. Upamo, da bodo njihovi odgovori k razmišljanju spodbudili tudi tebe.

Res je, res, vsi kimamo. Sebe moraš imeti rad, šele nato si zmožen ljubezni do drugih. Šele če vidiš vse dobro in pozitivno v sebi, lahko iščeš in ceniš dobro v drugih.
Ampak ... 

V sodobni družbi narašča nestrpnost, nasilje in diskriminacija. Vse je več je starejših, ki ne zmorejo več držati koraka s hitrim tempom sveta, na drugi strani pa je tudi vse več mladih, ki so se izgubili v družbi, ki od njih pričakuje, da bodo najboljši in da bodo služili milijone. Tako imamo dve generaciji, ki sta, čeprav se morda res čudno sliši, marginalizirani. Na starejše družba vse prevečkrat pozablja, saj meni, da so neuporabni pa še vzdrževati jih mora, mladi pa na trgu dela ne dobijo služb, bodisi zaradi neizkušenosti, bodisi zaradi neustrezne izobrazbe. 

Že na vsakem koraku nas obkrožajo taki in podobni napisi, ki spodbujajo k ločenemu zbiranju odpadkov, pa vendar je še vedno premalo tistih, ki to dejansko počnejo. Premalo se namreč zavedamo, da moramo spremeniti naš odnos do narave, predvsem s spremembo miselnosti in posledično temu spremeniti naše navade, če želimo našim otrokom in vnukom omogočiti nadaljnje življenje na zemlji vsaj v enaki meri ali celo boljši kvaliteti od današnje

Trajnostni razvoj je danes zelo aktualna tema. Okolje je zelo onesnaženo, naravne katastrofe si sledijo ena za drugo, ljudje pa postajamo vse bolj infantilni; vse hočemo takoj in zdaj in se ne oziramo ali je to okolju ter ljudem prijazno, sploh pa ne pomislimo na naše potomce, saj sem pomemben samo jaz in nihče drug.

Ali verjamem v to, kar so me naučili v šoli? Verjamem temu, kar pravijo starši, prijatelji, ŠOS? Verjamem v to, kar poslušam v Cerkvi? Si drznem kdaj podvomiti v kako znanstveno resnico? Ali imam občutek, da se svobodno odločam? Oziroma ali pustim drugim, da svobodno razmišljajo in se odločajo?

Knjiga je edini kraj, v katerem lahko ogleduješ krhko misel, ne da bi se zlomila, ali raziskuješ eksplozivno idejo brez strahu, da bi se sprožila. Ostaja ena redkih oaz, kjer lahko človeški um dobi tako izziv kot mir.

Edward P. Morgan

"Chuck Norris ne bere knjig - Chuck Norris toliko časa strmi vanje, dokler mu ne dajo potrebnih podatkov."

Knjiga je vrt, sadovnjak, zakladnica, zabava, nepričakovana družba, svetovalec, množica svetovalcev.

Henry Ward Beecher