Kakšen nepopisen občutek, ko prispeš na vrh in se ti odpre pogled na pot, ki si jo prehodil, in na dolino pod teboj. Ves trud in napor je tedaj poplačan. Še en izziv, ki ti ga je uspelo izpeljati.

Med letom pa tudi med počitnicami smo običajno zelo zaposleni. Hitimo, da bi opravili vse opravke, obiskali prijatelje, se imeli lepo, naštudirali za bližajoče se izpite ...

To so legendarne besede Nejca Zaplotnika, ki se je leta 1979 kot prvi Slovenec povzpel na Mount Everest. Ni treba, da si alpinist in ljubitelj gora, da se te te besede dotaknejo. V času počitnic še preradi pozabljamo na stvari, ki so nam čez leto pomembne, na Boga, organiziranost, koristno preživet čas .... Vsi si želimo čim več doživeti, čim prej priti na želeno destinacijo, se napiti za celo leto naprej in nazaj, ga zažurati in narediti kakšno bedarijo, spotoma pa nevede zapravljamo dneve s poležavanjem pod krinko »oddiha, saj sem tako utrujen«.

Skozi mesec avgust vas bomo člani ekipe mladi.net razveseljevali in navdihovali z mislimi ter fotografijami iz naših počitniških potepanj. Veseli pa bomo, če bi svoje posebne, v fotoaparat ujete trenutke, prav tako obogatene z mislimi, z nami delili tudi vi, dragi bralci! Svoje prispevke lahko pošljete na e-mail naslov: mladi@mladi.net.

Pred vrati je Svetovni dan mladih v Madridu – dogodek, kjer se množica mladih med drugim tudi sreča s papežem. Za marsikoga bo to vrhunec romanja v Madrid, zato smo se odločili, da mlade vprašamo, kaj menijo o papežu.

Svetovni dan mladih v Madridu se približuje s svetlobno hitrostjo. Mnogi ste na SDM-ju že bili, nekateri se odpravljajo ravno sedaj, mnogi bi v prihodnosti radi šli. Tomaž se ga je udeležil v Sydneyju … In kako je bilo? Preberite si :).

Kolikokrat smo že slišali ta citat iz Svetega pisma? Nemalokrat, zagotovo. Pa se, mladi, vprašamo kdaj o njem, kaj pravzaprav pomeni? O svojem poslanstvu, nalogi. Pravzaprav – ali kot sadovi trte obrodimo?

Mislim, da je človek v svojem bistvu iskalec. Predvsem iskalec sebe, drugega in Boga. Miru in veselja. Pred nekaj dnevi mi je budistka iz Tajske rekla, da se človek v življenju nauči veliko stvari, a le pocasi odkriva bistvo samega sebe. Vendar tudi to nekoc najde. Kar pa ne pomeni, da se je njegova pot iskanja končala. Zdi se mi, da sta človek in Bog tako neskončno veliki skrivnosti, da ju mogoce tudi v nebesih ne bomo nehali nikoli znova in znova odkrivati v vseh mogočih odtenkih vse njune lepote. Strinjam se z Ignacijem Lojolskim, ki pravi, da vse, kar obstaja, vodi in pripomore k spoznanju tega odnosa Boga in človeka.

Visoko smo že poleteli, tako visoko, da smo že izgubili občutek za to, kar je zgoraj in za to, kar je spodaj. Dihali smo tam, kjer ni zraka. Videli smo največje in najmanjše stvari, razcepili smo ne-deljivo (a-thomos). Se naučili misliti glasno, logično, vztrajno. A hkrati to že od vedno znamo - nič novega pod soncem, le stvari, ki nam prihajajo pod roke, so vse bolj umetelne, izvrstnejše, bolj umetne.

Pred kakšnim letom smo lahko v skoraj vsakem časopisu in novičarskem prospektu, ki je kaj dal nase, brali o Higgsovem bozonu in se seznanjali z ugibanji o tem, kaj se bo v CERNovem velikem hadronskem pospeševalniku zgodilo ob izvajanju poskusov.