Spomladansko čiščenje me spominja na pridno gospodinjo, ki čisti in drgne vse madeže, da bi bila hiša čista za praznike. Tedaj pridejo namreč sorodniki na obisk in zelo pomembno je, da se ploščice svetijo kot nove, da ni na nobeni polici prahu in v nobenem kotu pajčevine. Vse mora biti čisto, kajti pomembna je zunanjost. Ni pomembno to, da se ona ni mogla, zaradi peke in čiščenja, pripraviti na praznik, niti ni pomembno, da je med mašo mislila, kaj vse še mora postoriti in kako bo zgledalo slavnostno kosilo. Pomembno je samo to, da je dajala videz umirjenosti in zbranosti. Kajti videz je vse.

Post je zame predvsem krščanski verski običaj. Tudi post se, tako kot nekaj krščanskih običajev, po mojem mnenju jemlje vedno bolj neresno, morda se ga celo opušča. Spomnim se še, ko v postu kot majhen otrok nisem jedel sladkarij. No, danes od teh sklepov ni ostalo prav veliko, le še v petkih ne jem mesa, kot to nekako predpisuje ...

Post? Sliši se tako ... težko, če mora trajati 40 dni in 40 noči. Če bi veljal samo podnevi, bi to pomenilo, da bi se v poznih urah lahko po mili volji nažirala s čokolado, to omamno pregreho in šibko točko marsikaterega ljubitelja sladkih okusov. Če bi post veljal samo podnevi, bi to pomenilo, da moram svoje želje samo malce preložiti, malce počakati, pa bodo izpolnjene.

»One man is about to do the unthinkable. No sex. Whatsoever. For... 40 Days and 40 Nights!« se je glasil napis, ki je krasil vpadljive plakate, ki so napovedovali prihod še enega obleganega in nepozabnega filma. Film, ki je leta 2002 krojil sam vrh priljubljenosti med najstniki, je navdušil predvsem zaradi ironičnega pogleda na odpovedovanje fizičnega kontakta z drugo osebo.

Glavo mi bo razneslo od truda, ponižnosti, ljubeznivosti, strpnosti in podobnih besed, ki jih vsako nedeljo poslušam med pridigo! Post, post, post … dajte, nehajte že s tem! Človek se ne sme niti pošteno najesti! Sem mar jaz kriv, da se je Jezus odločil štirideset dni stradati? Hm… pravzaprav ja. Kriva je moja kosmata duša, ki jo Jezus pribil na križ, jo s svojo krvjo opral in ji vdihnil novo, večno življenje. Ta je pa huda! Ja, res je huda, predvsem pa resnična.

V poznih večernih urah se po maratonskem učenju spravim za računalnik in naletim na temo o dopolnjevanju. Tako različna tema od teh, ki jih premlevam čez dan me spodbudi, da še sam nekaj napišem. Vendar je pisati težko, saj ne vem kje začeti – toliko stvari mi pride na misel. Odločim se, da ti danes povem samo prvo misel, ki se mi utrne. Brez da se pretvarjam, priznam da bi rad bil popoln.

Čeprav je resnica neodvisna od števila ljudi, ki verjamejo vanjo, mnogokrat rečemo, da ima vsak človek svojo resnico. Morda bi bilo bolje reči, da vsak verjame v svojo resnico ali v svoj prav. In ko se pogovarjamo o življenju in usmerjanju naših korakov po tej poti, vidimo, da ima tudi tu vsak svoje navodilo, svoj, povsem drugačen, zemljevid, ki pa naj bi vse nas pripeljal do istega cilja: do izpolnitve naših sanj.

Berem svoje življenje: Vsak dan znova zjutraj preberem kaj vse moram narediti, na kateri sestanek res ne smem zamuditi, koga vse moram poklicati … Zvečer preberem, kaj se je zgodilo čez dan. Prevečkrat berem kar mi napišejo tisti, ki naj bi vedeli, kaj je zame »najbolje«. Ali sploh razmišljam o tem, kaj berem? Ali berem, ker pač vsi tako delajo? Si dovolim kdaj kaj dopisati?

Ena noga še v pižami, v rokah kos kruha, v ustih zobna ščetka, pod balkonom pa histerično hupanje avtomobila. Saj grem! Črke so skoraj ležeče, opotekajoče lovijo črto na kateri morajo stati, se manjšajo, pa zopet večajo, se povezujejo pa zopet spustijo, plešejo med vrsticami in hitijo kakor jaz do avtomobila. Nato postanejo pravilnejše, okrogle, debele, se čisto umirijo in naposled skoraj zaspijo, ko jih zbudi šolski zvonec.