Kaj je veliko? Vesolje, ljubezen, pričakovanja. Velike so skrivnosti in veliki so ljudje. Kaj je večje od tega? »Ponižnost se poda velikim. Kar težko je biti ponižen, če nič nisi.«

Jezus je ponižen – je Bog ponižan od ljudi, je ves majhen, ko prosi Očeta, da bi šel »kelih« mimo, je nemočen, ko trpi na križu, je naš dobri Pastir, ki z ljubeznijo pazi na svoje neubogljive ovčke. In v tej ponižnosti je neskončno velik.

Bi radi zrasli v velike? Če ja, vam želimo, da bi tudi ta veliki teden in posebno veliko noč, znali praznovati v veselju in ponižnosti. Le kdo smo mi, da je moral Jezus umreti za nas? Veselimo se, da smo tako vredni, da mu celo tega ni bilo težko narediti.

 

Vsak od nas je zamudil veliko priložnosti. Vendar ko se zaprejo vrata, se nekje odpre okno. Tega se še posebno zaveda Romana Prelc, mati treh otrok, ki jo je huda bolezen priklenila na voziček. Bolezen ji je vzela veliko trenutkov, ki bi jih lahko doživela, če bi bila zdrava. Vendar Romana pravi, da ne sme misliti na to ˝kaj bi bilo, če ne bi bilo bolezni,˝ ampak mora vzeti nekaj od tiste prejšnje zdrave ženske in to, kar sedaj zmore ter živeti s tem. In, doda, življenje je še vedno lepo.

In kar naenkrat se je dan prevesil v večer. Enega izmed teh večerov, ko se ustavim pred oknom in razmišljam o svojem življenju. Polnem napak in zamujenih priložnosti.

Pozabiš  na vonj in šum hladnega jesenskega vetra ko si sam pod zvezdami,

pozabiš  na mogočen občutek prebujenja pomladi, ko vsak vdih v srce prinese novo življenje.

Na skrito jutranjo pot po travniku, ki je ne pozna nihče drug kot ti, z malo šolsko torbo na ramenih, nekoč ...

Vsi pozabimo.

Zakopljem obraz na mamine prsi in vdihujem njen vonj. Ko me nežno trgajo od nje, ga vdihujem z vsem svojim bitjem, da bi si ga vtisnila v spomin. Zato ker potrebujem, da me nekaj zaznamuje.

Vsakdo si najbrž  želi parfum, ki bi ga ljudje, ko bi šli mimo njega, zaznali in si ga zapomnili. Parfum, ki bi ostal še dolgo v spominu ljudi, zaradi njegovega vonja. Toda, kakšen je tak parfum?

»Nekateri dajejo, a ne občutijo bolečine, ne iščejo veselja in ne spremlja jih zavest kreposti. Dajejo tako, kot mirta oddaja svoj vonj v ozračje.«

Kaj bi lahko bilo lepše, kot da dajanje postane del tebe, da postane tvoj parfum? Kaj boljše od tega, da bi bil dober brez preračunljivosti, misli na korist in enako dober do vsakogar , ki ga srečaš? Ni lepšega.

»Ženska brez parfuma je ženska brez prihodnosti.«

»Ups,« mi zdrsi skozi misli, » to je torej vzrok te megle, ki jo vidim pred sabo.« 

In razmišljam, zakaj bi morala dišati? Da bi drugi uživali v prijetnem vonju.

Razmišljam, komu bi morala dišati? Čimvečim.

Razmišljam, kako bi morala dišati? Dišati bi morala, ne da bi se sama zavedala svojega vonja. Postal bi mi domač in ga ne bi več zaznala.

Osebno se mi je težko soočati s problemi, še posebno če so ti tehtnejše narave. Če je nastali problem majhne narave in nima velike pomembnosti zame, potem ga hitro rešim in tudi če je rešitev negativna, se z njo ne obremenjujem preveč. Drugače pa je, če je problem velik in zelo pomemben. Takrat si vzamem čas za reševanje, se pogovorim s prijateljicami in se trudim narediti vse, da bi bila rešitev čim bolj ugodna zame.