Trajnostni razvoj je danes zelo aktualna tema. Okolje je zelo onesnaženo, naravne katastrofe si sledijo ena za drugo, ljudje pa postajamo vse bolj infantilni; vse hočemo takoj in zdaj in se ne oziramo ali je to okolju ter ljudem prijazno, sploh pa ne pomislimo na naše potomce, saj sem pomemben samo jaz in nihče drug.

Ali verjamem v to, kar so me naučili v šoli? Verjamem temu, kar pravijo starši, prijatelji, ŠOS? Verjamem v to, kar poslušam v Cerkvi? Si drznem kdaj podvomiti v kako znanstveno resnico? Ali imam občutek, da se svobodno odločam? Oziroma ali pustim drugim, da svobodno razmišljajo in se odločajo?

Knjiga je edini kraj, v katerem lahko ogleduješ krhko misel, ne da bi se zlomila, ali raziskuješ eksplozivno idejo brez strahu, da bi se sprožila. Ostaja ena redkih oaz, kjer lahko človeški um dobi tako izziv kot mir.

Edward P. Morgan

"Chuck Norris ne bere knjig - Chuck Norris toliko časa strmi vanje, dokler mu ne dajo potrebnih podatkov."

Knjiga je vrt, sadovnjak, zakladnica, zabava, nepričakovana družba, svetovalec, množica svetovalcev.

Henry Ward Beecher

Ob vsesplošni virtualizaciji sveta je vprašanje, kaj na ekranu, oz. točneje na internetu, počne mladi.net, smiselno. Odgovorov je več in so večplastni. Za začetek se lahko ustavimo kar pri samem imenu: mladi.net, torej. Si predstavljate, da v mesnici ne bi prodajali mesa? Verjetno ne. Podobno težko si je predstavljati, da projekt, ki že v imenu sporoča, da gre za mesto, kjer se mladi srečujejo na spletu, svojega domovanja ne bi našel na internetu.

Eno izmed vprašanj dandanes, ko spoznaš kakšno novo osebo, je: »A imaš Facebook?« In če oseba odgovori, da ne, Facebooka pa nima, je to že skoraj čudno! Samo v nekaj letih, kar obstaja ta spletna stran, se je FB med ljudmi tako razpasel, da velja že za nenavadno, če nekdo nima tam ustvarjenega profila.

Pa kaj sploh je tako privlačnega na tem FB-ju?

Nalahno potrkam na masivna lesena vrata …nič. Nobenega odgovora. Z druge strani sicer slišim nekakšne nerazločne glasove, ki pa žal niso namenjeni meni, brat torej mora biti v sobi ….poskušam vnovič, tokrat močneje …brez odziva, brez povabila naj vstopim …

Obupam, objamem medeninasto kljuko, jo potisnem navzdol , vrata se zasučejo na podbojih, pred mano se zariše preveč znani prizor.

Peljem se po cesti in vidim "Kliniko za televizije". Pod naslovom piše še: "Za vse ekrane". Se zasmejem. Ne more biti res.
Razmišljam še dolgo po tem, ko sem se odpeljala mimo. Kdo potrebuje kliniko?
Ni nas malo, ki raje kot na sprehod izberemo film. Ki se poslovimo od prijatelja, da bi šli gledat nadaljevanke. Ki poletne dopoldneve, če jih ne prespimo, preživimo za računalnikom. Mnogo nas je, res.

Evharistični kongres bi lahko po analogiji iz uvodnika prevedli tudi v kongres zahvaljevanja. A mi ne bi bili ljudje, če ne bi stalno hrepeneli po popolnosti in še raje kot besede zahvale uporabljali »Rad bi«, »Želim si«, »Pomagaj mi«. In ker organizatorji SEK to dobro vedo, bodo za blaženega razglasili Grozdeta, da se bomo po pomoč in priprošnjo lahko zatekali k Slovenskemu zavetniku mladih.

Mlade smo povprešali, kako si želijo novega zavetnika in kakšen je njihov odnos do teh, ki so nam že sedaj na voljo :)