Pozabiš  na vonj in šum hladnega jesenskega vetra ko si sam pod zvezdami,

pozabiš  na mogočen občutek prebujenja pomladi, ko vsak vdih v srce prinese novo življenje.

Na skrito jutranjo pot po travniku, ki je ne pozna nihče drug kot ti, z malo šolsko torbo na ramenih, nekoč ...

Vsi pozabimo.

Zakopljem obraz na mamine prsi in vdihujem njen vonj. Ko me nežno trgajo od nje, ga vdihujem z vsem svojim bitjem, da bi si ga vtisnila v spomin. Zato ker potrebujem, da me nekaj zaznamuje.

Vsakdo si najbrž  želi parfum, ki bi ga ljudje, ko bi šli mimo njega, zaznali in si ga zapomnili. Parfum, ki bi ostal še dolgo v spominu ljudi, zaradi njegovega vonja. Toda, kakšen je tak parfum?

»Nekateri dajejo, a ne občutijo bolečine, ne iščejo veselja in ne spremlja jih zavest kreposti. Dajejo tako, kot mirta oddaja svoj vonj v ozračje.«

Kaj bi lahko bilo lepše, kot da dajanje postane del tebe, da postane tvoj parfum? Kaj boljše od tega, da bi bil dober brez preračunljivosti, misli na korist in enako dober do vsakogar , ki ga srečaš? Ni lepšega.

»Ženska brez parfuma je ženska brez prihodnosti.«

»Ups,« mi zdrsi skozi misli, » to je torej vzrok te megle, ki jo vidim pred sabo.« 

In razmišljam, zakaj bi morala dišati? Da bi drugi uživali v prijetnem vonju.

Razmišljam, komu bi morala dišati? Čimvečim.

Razmišljam, kako bi morala dišati? Dišati bi morala, ne da bi se sama zavedala svojega vonja. Postal bi mi domač in ga ne bi več zaznala.

Osebno se mi je težko soočati s problemi, še posebno če so ti tehtnejše narave. Če je nastali problem majhne narave in nima velike pomembnosti zame, potem ga hitro rešim in tudi če je rešitev negativna, se z njo ne obremenjujem preveč. Drugače pa je, če je problem velik in zelo pomemben. Takrat si vzamem čas za reševanje, se pogovorim s prijateljicami in se trudim narediti vse, da bi bila rešitev čim bolj ugodna zame.

Vse od osamosvojitve leta 1991 imata Slovenija in Hrvaška nerešena mejna vprašanja na kopnem in morju. Reševanje teh vprašanj pa otežujejo in zavlačujejo tako ključni dokumenti (npr. katastri), ki so pogosto neskladni in neveljavni, kot tudi politični interesi obeh držav in EU. Zato sta se Slovenija in Hrvaška s podpisom arbitražnega sporazuma 4. novembra v Stockholmu zavezali, da bodo spor reševali arbitri, ponujena rešitev, dobra ali slaba, pa bo dokončna.

A lahko kdo trdi, da se še ni skregal?

Iskreno dvomim.

V vsaki družbi prihaja do konfliktov, na delu, v šoli, med prijatelji, v družini. Brez dvoma si lahko vsak prikliče v spomin kak dogodek iz otroštva, ko se je skregal z najboljšim prijateljem in v jezi zatrjeval, da »ne bom nikoli več spregovoril z njim!«. Potem pa smo mogoče še kakšen dan kuhali mulo, tako, da se je videlo, da mislimo resno, kmalu zatem pa smo že pozabili na ta dogodek in bili spet prijatelji.

Vsi vemo, da  je probleme potrebno reševati. Ne vemo pa vedno, kako se tega lotiti. Upoštevati moramo, da so vzroki za nastanek problema ali konflikta različni in so zato lahko različni tudi načini, s katerimi konflikt uspešno razrešimo.  Vseeno pa lahko kot skupno točko različnih pristopov navedemo nujnost konstruktivnega komuniciranja, ki je osredotočeno na glavni problem in iskanje rešitve, ki je sprejemljiva za obe strani.