Vsak človek je drugačen in mladi se v tem ne razlikujemo od ostalih. Tako so nastale različne skupine, subkulture, ki si želijo različne stvari in vsaka na svoj način sodelujejo pri spreminjanju sveta. Jaz sem o tem povprašala tri ljudi, ki so izrazili svoje mnenje, ki ni nujno enako ne našemu mnenju, ne mnenju subkulture, ki jo predstavljajo.

»Svet je lep. Skrbimo, da tak tudi ostane!« se glasi priredba znane slovenske reklame. Verjetno pa ni nikogar med nami, ki si, kljub lepoti, ne bi želel kakšne spremembe. Kaj pa, če bi napisali: »Svet je popoln!« Je sploh lahko tak? Kdo ga lahko spremeni? Kako? Na mladih svet stoji in mi smo tisti, ki bi si morali prizadevati za boljši jutri. Kje si želijo spremembe in kaj so za to pripravljeni storiti, smo povprašali Marka, Majdi, Janjo in Kristino.

'Na mladih svet stoji!' pravi naš pregovor. In na še mlajših, saj izvoljeno ljudstvo priznava celo, da 'svet stoji na dihu šolskih otrok.' Oba izreka hočeta povedati med drugim tudi to, da je svet nežno in krhko bitje in da mora z njim ravnati skrbno in z občutkom, kdor ga želi graditi in ne podirati.

Zdi se, da naša družba ceni le ljudi, ki ji lahko ponudijo nekaj »pametnega«, nekaj novega, nekaj kar bo prineslo dobiček in si zato želi svežih intelektualcev. Fakultete so tako prevzele vlogo tovarn potencialnih delavcev iz katerih delodajalci izbirčno odberejo samo najboljše. 

"Lahko shajamo brez ljudi, potrebujemo pa prijatelja."

In razmišljam. Vsak pozna veliiiiko ljudi. Četudi se komu zdi, da jih ne, lahko hitro začne beležiti sorodnike, sorodnike sorodnikov, sosede, prijatelje in znance staršev, svoje znance, sošolce, kolege ... Te ljudi pozdravimo, z njimi izmenjujemo nasmeške, vsake toliko se vljudno pomenimo o 'površinskih' stvareh, pa o globalni krizi, o zakonu o malem delu, o krizi na Irskem ali na Bližnjem vzhodu, kdo s kom hodi, kdo se je s kom skregal ...

Že kot majhno deklico so me starši učili, da je treba ljudi, ki jih srečamo, pozdraviti. Prav kmalu sem se tega navadila in vse skupaj je postalo zame povsem običajno. Sovaščane sem pozdravljala na poti v šolo, trgovino …, če sem jih poznala ali pa ne. In vedno so mi tudi odzdravili.

Kar priznajte si, vedno se nam zdi, da nam nekaj manjka. Žepnine smo dobili premalo, štipendije nam niso odobrili, ker ta naša država spet nekaj špara, ženske se še posebno rade pritožujemo nad tem, da »nič nimamo v omari« … Poleg vseh materialnih stvari, ki jih uspemo našteti, ugotovimo, da nam manjka časa zase, kot po navadi radi rečemo. In ko si končno izborimo ta »čas zase«, kaj z njim počnemo?

... če je dovolj, da se za odnos trudi samo eden? Kakšen je tvoj odnos dosamega sebe? In kaj tebi pomeni zapoved ljubezni do bližnjega? Ja, odgovori na ta vprašanja se nam vse prevečkrat zdijo samoumevni in se zato o njih sploh ne sprašujemo. Tokrat so se o odnosih spraševali Jerca, Matias in Teja. Upamo, da bodo njihovi odgovori k razmišljanju spodbudili tudi tebe.

Res je, res, vsi kimamo. Sebe moraš imeti rad, šele nato si zmožen ljubezni do drugih. Šele če vidiš vse dobro in pozitivno v sebi, lahko iščeš in ceniš dobro v drugih.
Ampak ...